V zadnjem času smo priče pospešene restavracije vrednot bivšega sistema. Ne sicer dosledno, ampak bolj verbalno, a vendarle. Namreč, če bi bili levičarji dosledni, bi se najprej spravili na velike kapitaliste, tiste, ki so si v času tranzicije nagrabili veliko bogastvo, tja denimo sodi ljubljanski župan. Godi pa se nam prav nasprotno. Ljubljanski župan je namreč restavrator levice in njenih parol, ko se z odra pred frančiškansko cerkvijo dere: »Smrt fašizmu«. Kdor more, naj razume…

Janković je prav tako obljubil, da ne bo dopustil spreminjanja zgodovine. O kakšnem spreminjanju pravzaprav govori? Nihče noče spreminjati zgodovine. Ta je taka, kot je. Če pa je dopolnimo s kakšnim drobcem, ki je morda za zmagovalno stran neprijeten, pa to ni nobeno spreminjanje zgodovine. Kako naj se delamo, da trupel v Hudi jami ni? Kako naj prepevamo »Na juriš«, če pa so v njenem znamenju padale nedolžne žrtve? Kako naj slavimo ime Josipa Broza in nosimo njegove majice, ko pa je dal ukaz za množični poboj ljudi, ki jim krivde sploh niso skušali dokazati? Kako lahko dr. Štrajn ločuje žrtve nacizma in komunizma? Ali ne gre zgolj za ljudi, ki so vsaj v smrti enaki? Ki si zaslužijo vsaj grob in nekaj pietete?

Spomnimo se hrastoveljske freske Mrtvaški ples, ali pa škofjeloškega pasijona. Oba predstvljata sliko, ki nam govori, da je človek že pred več stoletji domislil temeljno človeško stvarnost, da smo v smrti pač vsi enaki in da ji nihče ne uide.
Zato me dogodki zadnjih dni žalostijo. Ljudje o temeljnih vprašanjih ne razmišljajo racionalno, ampak čustveno. Ko jim nekdo servira trditev, da hočejo nekateri spreminjati zgodovine, se na to odzovejo z restavracijo te iste zgodovine, za katero smo mislili, da je že davno odšla. Ko govorimo o koncertu pred cerkvijo in v isti sapi zakrakamo, da Cerkev glasbe ne mara, ker bo ob uri pač pel zvon, ki ljudi vabi k maši, ne pomislimo pa, da imajo ljudje v cerkvi pravico do zbranosti in tišine, mar nismo blizu sovražnega govora? In ta prihaja iz ust vrhunske literarne ustvarjalke?

Res vse vrste pez so se na nekatere naložile v zadnjih letih. Žal se jih ne znamo znebiti. In zato se zastrupljamo med seboj. Zastrupljamo medsebojne odnose, ker smo nezmožni, da bi se vživeli v trpljenje sočloveka. In tukaj mi pride na misel Pavel: »…če bi imel vse…in če nimam ljubezni, mi nič ne koristi…«

Tri dame so sedele pri kavi v bifeju na tržnici. Vse že kar nekaj let v pokoju. Živahno so se pomenkovale. Niso šle na Pohod, niti nakupovale niso. Sedele so in gledale in komentirale. Nič posebnega porečete. Koliko je upokojenk, ki zjutraj s kolegicami »kofetkajo«. Res je! Ampak te dame so bile posebne. Ko sem jih zagledal, sploh nisem mogel več odtrgati pogleda z njih. Žena me je dobesedno za roko odpeljala naprej, usta pa sem imel še nekaj časa odprta.
Kaj me je tako presenetilo? Poglejte:

Ja, gledale so v računalnik! Sredi atrija na tržnici. Kot kake mlade punce, le da niso imele slušalk in niso z glavo opletale levo in desno. Ena je, očitno drugima dvema kazala neke fotografije, morda filmčke (bil je tudi filmček, sem opazil kasneje). Tako rutinirano, samo z eno tipko. Brez priklopa na elektriko (zakaj pa ima prenosnik baterijo?). Morda celo s priklopom na splet? Bile so tako simpatične, spontane in mladostne, kot bi pravkar malo »pogooglale«.
Zdaj ko razmišljam o tem, se pravzaprav ne morem znebiti občutka, da starejše nehote podcenjujemo. Niso zrasli z računalniki, zato je vsaka taka novost, zanje napor. Kar navadili smo se že, da so starejši večinoma računalniško nepismeni. Da se jim ne sanja o Oknih, pa Microsoftu in spletu. Tisti bolj zagreti, so se tipkati še navadili, za kaj več pa jim je zmanjkalo potrpljenja, volje in učiteljev, ki bi bili vedno na voljo, ko kaj »izgine« z zaslona.
Ampak danes sem spoznal, da obstajajo izjeme. Ena taka izjema je naš direktor iz Kopra, ki še vedno testira nove programe, kupljene ob računalniških revijah v Trstu. Vendar pa se mi je njegov primer zdel bolj izjema, ki pritrjuje pravilu. Do danes. Do srečanja s temi tremi damami, ki bi lahko govorile o receptih za piškote, razmišljale o pletju vrta ali razposajenih vnučkih… Vendar ne! One so se menile o svojih zanimanjih in ob tem uporabljale sodobno tehnologijo. In to celo pri sobotni jutranji kavi, sredi tržnice. Vsaka čast!

Na maratona v Radence greva dva radijca. Danes sva opravila skupni trening, 10 km. Marka je zanimalo ali bo zmogel, pa sem se ponudil, da odtečeva skupaj. Kar dobro nama je šlo. Markov tempo je približno 6 minut za kilometer, kar je prineslo končni čas 1.03.36. Glede na to, da Marko teče resneje od meseca marca in da je tole zanj prvi maraton, je to zelo soliden rezultat. Tak, ki ti da tudi nekaj volje za naprej.
Če analiziram tek, lahko ugotovim, da sva začela v mojem tempu, nekaj hitreje, kot bi verjetno Marko tekel sam, zato je prva kriza nastopila okoli 5. kilometra. Okoli osmega kilometra sva spet pospešila, saj je Marko ugotovil, da teče "le" na 90 %. Najtežji so bili zadnji metri, ampak tam je verjetno delala psiha in ne splošna utrujenost. Tek prihodnjo soboto bo tako za Marka užitek, saj je preizkusil svoje možnosti, na tekmovanju pa te potegne še množica in pričakujem, da bo rezultat popravil vsaj za pet minut!
Jaz sem svež, saj je zgornji rezultat za več kot 10 minut počasnejši, kot sem tekel lani na ljubljanskem maratonu. Da je temu res tako, pa priča tudi spominska slika.

Včasih se zgodi, da se ne kriv ne dolžen, znajdeš nekje, kjer nisi mislil in nato hočeš nočeš, odigraš glavno vlogo. Življenje nas pripravlja na take trenutke in kolikor več »kilometrine« imaš, lažje se znajdeš. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem se tako, po pomoti, znašel na birmi. Sprva se je niti nisem imel namena udeležiti, saj gre vendar za slavje lokalne Cerkve, ki sprejema nove odrasle člane v svojo sredo, mi pa smo, samo turisti. Pa še na Gospodov dan ni bilo. Ampak, človek obrača….
Nekomu je zatajila baterija. Zato je imel fotoaparat neuporaben. In se me je spomnil. »Ti si tisti, ki vedno nosiš aparat, ali bi lahko…?« Ampak saj imam samo malo ropotuljo Canonovega IXUSa, niti ne pravega aparata. »Saj boš zmogel, vsaj bolje kot jaz,« se je glasil odgovor. Kaj je preostalo? Usluga je le usluga, sploh če te prosijo, na tak način.

Prišel je dan. Škof je zamujal (če lahko škof sploh zamudi, saj se birma brez njega ne more začeti). Potem pa se je začelo. Opazil sem, da je v cerkvi še nekaj fotografov, ampak proti njihovi, je moja oprema zelo moderna. Poleg tega, se jim je videlo, da niso vajeni obreda. Tako se je na koncu primerilo, da je škof ob skupinskem fotografiranju mene vprašal, če je v redu.
Iz zadnje violine, ki z birmanci ni niti v sorodu, sem na nek način postal glavni fotograf. Kakor koli že, birma je dokumentirana, slike narejene zdaj jih je potrebno le še dostaviti. Hvala Bogu, da se ne mudi, kajti tam čas mineva drugače. Ampak o tem kdaj drugič.

Pot spominov in tovarištva. Zeleni prstan okoli Ljubljane. Društvo, ki skrbi za urejenost Poti ob žici in mu predseduje akademik Matjaž Kmecl, je pred nekaj leti prejelo najvišjo mestno nagrado za »vzdrževanje« tega kulturnega spomenika. Komur paše in se v tem prepozna, se lahko tudi vpiše v to društvo. Vse lepo in prav do tukaj. Ampak tako Pot spominov in tovarištva, kot omenjeno društvo, ki zasaja drevesa v spomin na Josipa Broza Tita, ima močan ideološki naboj. To pričajo fotografije članov borčevske organizacije, ki se na Orlah slikajo, navešeni s prapori na katerih še vedno kraljuje rdeča zvezda, simbol, ki je v Evropi prepoznan za podobnega kot svastika. Prireditelji vneto preštevajo obiskovalce, ki se okoli 9. maja zvrstijo na Poti spominov in tovarištva. Najbolj je sporno, ker preštevajo tudi otroke, ki se zaradi odločitve šole ali vrtca morajo udeležiti tega pohoda. Brez alternative.

Noben otrok si ni sam izbral, da bo rojen, ampak je bila to odločitev staršev. Ti otroka tudi vzdržujejo, šolajo, moralno oblikujejo… Vloga staršev je skratka nenadomestljiva! Kakšno vlogo staršev pa nam predpisuje naša šola? Starši, ki želijo, da se njihov otrok udeleži Pohoda spominov in tovarištva, ali pa da pozira na sliki s člani Zveze borcev, naj v javni šoli to pač dovolijo s svojim podpisom. Potem bodo organizatorji brez težav preštevali pohodnike in jih tudi brez slabe vesti prištevali k simpatizerjem, ki tej manifestaciji dajejo legitimnost. Za tiste pa, ki na to ne pristajamo, naj šola organizira kakšno drugačno, ideološko neobremenjeno dejavnost. Ne pa, da bom jutri svojega otroka, zaradi Pohoda, SPET zadržal doma…