Pot spominov in tovarištva. Zeleni prstan okoli Ljubljane. Društvo, ki skrbi za urejenost Poti ob žici in mu predseduje akademik Matjaž Kmecl, je pred nekaj leti prejelo najvišjo mestno nagrado za »vzdrževanje« tega kulturnega spomenika. Komur paše in se v tem prepozna, se lahko tudi vpiše v to društvo. Vse lepo in prav do tukaj. Ampak tako Pot spominov in tovarištva, kot omenjeno društvo, ki zasaja drevesa v spomin na Josipa Broza Tita, ima močan ideološki naboj. To pričajo fotografije članov borčevske organizacije, ki se na Orlah slikajo, navešeni s prapori na katerih še vedno kraljuje rdeča zvezda, simbol, ki je v Evropi prepoznan za podobnega kot svastika. Prireditelji vneto preštevajo obiskovalce, ki se okoli 9. maja zvrstijo na Poti spominov in tovarištva. Najbolj je sporno, ker preštevajo tudi otroke, ki se zaradi odločitve šole ali vrtca morajo udeležiti tega pohoda. Brez alternative.

Noben otrok si ni sam izbral, da bo rojen, ampak je bila to odločitev staršev. Ti otroka tudi vzdržujejo, šolajo, moralno oblikujejo… Vloga staršev je skratka nenadomestljiva! Kakšno vlogo staršev pa nam predpisuje naša šola? Starši, ki želijo, da se njihov otrok udeleži Pohoda spominov in tovarištva, ali pa da pozira na sliki s člani Zveze borcev, naj v javni šoli to pač dovolijo s svojim podpisom. Potem bodo organizatorji brez težav preštevali pohodnike in jih tudi brez slabe vesti prištevali k simpatizerjem, ki tej manifestaciji dajejo legitimnost. Za tiste pa, ki na to ne pristajamo, naj šola organizira kakšno drugačno, ideološko neobremenjeno dejavnost. Ne pa, da bom jutri svojega otroka, zaradi Pohoda, SPET zadržal doma…