Včasih se zgodi, da se ne kriv ne dolžen, znajdeš nekje, kjer nisi mislil in nato hočeš nočeš, odigraš glavno vlogo. Življenje nas pripravlja na take trenutke in kolikor več »kilometrine« imaš, lažje se znajdeš. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem se tako, po pomoti, znašel na birmi. Sprva se je niti nisem imel namena udeležiti, saj gre vendar za slavje lokalne Cerkve, ki sprejema nove odrasle člane v svojo sredo, mi pa smo, samo turisti. Pa še na Gospodov dan ni bilo. Ampak, človek obrača….
Nekomu je zatajila baterija. Zato je imel fotoaparat neuporaben. In se me je spomnil. »Ti si tisti, ki vedno nosiš aparat, ali bi lahko…?« Ampak saj imam samo malo ropotuljo Canonovega IXUSa, niti ne pravega aparata. »Saj boš zmogel, vsaj bolje kot jaz,« se je glasil odgovor. Kaj je preostalo? Usluga je le usluga, sploh če te prosijo, na tak način.

Prišel je dan. Škof je zamujal (če lahko škof sploh zamudi, saj se birma brez njega ne more začeti). Potem pa se je začelo. Opazil sem, da je v cerkvi še nekaj fotografov, ampak proti njihovi, je moja oprema zelo moderna. Poleg tega, se jim je videlo, da niso vajeni obreda. Tako se je na koncu primerilo, da je škof ob skupinskem fotografiranju mene vprašal, če je v redu.
Iz zadnje violine, ki z birmanci ni niti v sorodu, sem na nek način postal glavni fotograf. Kakor koli že, birma je dokumentirana, slike narejene zdaj jih je potrebno le še dostaviti. Hvala Bogu, da se ne mudi, kajti tam čas mineva drugače. Ampak o tem kdaj drugič.