V zadnjem času smo priče pospešene restavracije vrednot bivšega sistema. Ne sicer dosledno, ampak bolj verbalno, a vendarle. Namreč, če bi bili levičarji dosledni, bi se najprej spravili na velike kapitaliste, tiste, ki so si v času tranzicije nagrabili veliko bogastvo, tja denimo sodi ljubljanski župan. Godi pa se nam prav nasprotno. Ljubljanski župan je namreč restavrator levice in njenih parol, ko se z odra pred frančiškansko cerkvijo dere: »Smrt fašizmu«. Kdor more, naj razume…

Janković je prav tako obljubil, da ne bo dopustil spreminjanja zgodovine. O kakšnem spreminjanju pravzaprav govori? Nihče noče spreminjati zgodovine. Ta je taka, kot je. Če pa je dopolnimo s kakšnim drobcem, ki je morda za zmagovalno stran neprijeten, pa to ni nobeno spreminjanje zgodovine. Kako naj se delamo, da trupel v Hudi jami ni? Kako naj prepevamo »Na juriš«, če pa so v njenem znamenju padale nedolžne žrtve? Kako naj slavimo ime Josipa Broza in nosimo njegove majice, ko pa je dal ukaz za množični poboj ljudi, ki jim krivde sploh niso skušali dokazati? Kako lahko dr. Štrajn ločuje žrtve nacizma in komunizma? Ali ne gre zgolj za ljudi, ki so vsaj v smrti enaki? Ki si zaslužijo vsaj grob in nekaj pietete?

Spomnimo se hrastoveljske freske Mrtvaški ples, ali pa škofjeloškega pasijona. Oba predstvljata sliko, ki nam govori, da je človek že pred več stoletji domislil temeljno človeško stvarnost, da smo v smrti pač vsi enaki in da ji nihče ne uide.
Zato me dogodki zadnjih dni žalostijo. Ljudje o temeljnih vprašanjih ne razmišljajo racionalno, ampak čustveno. Ko jim nekdo servira trditev, da hočejo nekateri spreminjati zgodovine, se na to odzovejo z restavracijo te iste zgodovine, za katero smo mislili, da je že davno odšla. Ko govorimo o koncertu pred cerkvijo in v isti sapi zakrakamo, da Cerkev glasbe ne mara, ker bo ob uri pač pel zvon, ki ljudi vabi k maši, ne pomislimo pa, da imajo ljudje v cerkvi pravico do zbranosti in tišine, mar nismo blizu sovražnega govora? In ta prihaja iz ust vrhunske literarne ustvarjalke?

Res vse vrste pez so se na nekatere naložile v zadnjih letih. Žal se jih ne znamo znebiti. In zato se zastrupljamo med seboj. Zastrupljamo medsebojne odnose, ker smo nezmožni, da bi se vživeli v trpljenje sočloveka. In tukaj mi pride na misel Pavel: »…če bi imel vse…in če nimam ljubezni, mi nič ne koristi…«