Tri dame so sedele pri kavi v bifeju na tržnici. Vse že kar nekaj let v pokoju. Živahno so se pomenkovale. Niso šle na Pohod, niti nakupovale niso. Sedele so in gledale in komentirale. Nič posebnega porečete. Koliko je upokojenk, ki zjutraj s kolegicami »kofetkajo«. Res je! Ampak te dame so bile posebne. Ko sem jih zagledal, sploh nisem mogel več odtrgati pogleda z njih. Žena me je dobesedno za roko odpeljala naprej, usta pa sem imel še nekaj časa odprta.
Kaj me je tako presenetilo? Poglejte:

Ja, gledale so v računalnik! Sredi atrija na tržnici. Kot kake mlade punce, le da niso imele slušalk in niso z glavo opletale levo in desno. Ena je, očitno drugima dvema kazala neke fotografije, morda filmčke (bil je tudi filmček, sem opazil kasneje). Tako rutinirano, samo z eno tipko. Brez priklopa na elektriko (zakaj pa ima prenosnik baterijo?). Morda celo s priklopom na splet? Bile so tako simpatične, spontane in mladostne, kot bi pravkar malo »pogooglale«.
Zdaj ko razmišljam o tem, se pravzaprav ne morem znebiti občutka, da starejše nehote podcenjujemo. Niso zrasli z računalniki, zato je vsaka taka novost, zanje napor. Kar navadili smo se že, da so starejši večinoma računalniško nepismeni. Da se jim ne sanja o Oknih, pa Microsoftu in spletu. Tisti bolj zagreti, so se tipkati še navadili, za kaj več pa jim je zmanjkalo potrpljenja, volje in učiteljev, ki bi bili vedno na voljo, ko kaj »izgine« z zaslona.
Ampak danes sem spoznal, da obstajajo izjeme. Ena taka izjema je naš direktor iz Kopra, ki še vedno testira nove programe, kupljene ob računalniških revijah v Trstu. Vendar pa se mi je njegov primer zdel bolj izjema, ki pritrjuje pravilu. Do danes. Do srečanja s temi tremi damami, ki bi lahko govorile o receptih za piškote, razmišljale o pletju vrta ali razposajenih vnučkih… Vendar ne! One so se menile o svojih zanimanjih in ob tem uporabljale sodobno tehnologijo. In to celo pri sobotni jutranji kavi, sredi tržnice. Vsaka čast!