Tole sta dve zadevi, ki zadnje dni razburjata novinarsko javnost. Gre sicer za različni medijski hiši, ampak v obeh »mlini« meljejo. Najprej zadeva Muženič.
Združenje novinarjev in publicistov, ki mu tudi sam formalno pripadam, je danes poslalo v javnost izjavo »O POLITIČNIH PRITISKIH NA JAVNI ZAVOD RTV SLOVENIJA: Združenje novinarjev in publicistov obsoja poseganje državne politike v avtonomne uredniške odločitve javnega zavoda RTVS v zadevi Mirjam Muženič. Ministrstvo za kulturo se je v svoji izjavi med drugim obregnilo ob po njihovem neprimerno in nezakonito ravnanje v primeru »novinarke, ki ji je zaradi kandidature na evropskih volitvah onemogočeno delo«. S tem se je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Majde Širca grobo vmešalo v avtonomijo novinarskega poklica, ki temelji na etičnem kodeksu profesionalnih novinarjev…« »Združenje novinarjev in publicistov zato opozarja, da si etične norme in standarde postavljamo novinarji sami ter da nam ji ne morejo postavljati politiki katere koli politične usmeritve. Če bi omenjena novinarka še naprej ostala na starem delovnem mestu, bi to vzbujalo tudi občutek politične pristranskosti RTV Slovenija, poleg tega bi šlo za grobo kršenje etičnega kodeksa profesionalnih novinarjev. Po dosedanji praksi sprejeti na nacionalni RTV, novinarji, ki so se politično udejstvovali, nekaj časa namreč niso mogli sodelovati v dnevno informativnem programu. Zato je bilo Muženičevi ponujeno drugo delovno mesto novinarke, kjer do konflikta interesov ne bi prihajalo, vendar tega kandidatka za evropsko poslanko ni želela sprejeti.«

Druga zadeva pa se dogaja na STA (Slovenski tiskovni agenciji). Tam pritisk na urednike in njihove namestnike vršijo zaposleni:
Borut Meško odgovorni urednik STA v svojem pismu direktorju Bojanu Veselinoviću piše:
»Obveščen sem bil, da je 4. junija 2009 okrog 14:00 v prostorih uredništva športa novinar Aleksandar
Mladenović, na besede namestnika odgovornega urednika Uroša Urbanije, da bo decembra na krajšem dopustu, ker z ženo pričakujeta otroka, izjavil sledeče:
- da namestnik odgovornega urednika STA Uroš Urbanija decembra ne bo več na STA;
- na vprašanje namestnika odgovornega urednika o razlogih za tako trditev, je novinar Mladenović izjavil, da je to zato, ker je politična opcija, ki naj bi ji pripadal Urbanija, izgubila;
- svojo trditev glede napovedi odstranitve namestnika odgovornega urednika in izgubo službe na STA je Mladenović v nadaljevanju utemeljil z obtožbo, da naj bi bil Urbanija član politične stranke NSi, prav tako mu je očital, da je bil kot študent član Samostojne akademske skupine.
Izjavam novinarja Mladenovića so bili priča tudi drugi novinarji, prisotni v uredništvu športa.«
Po besedah odgovornega urednika gre za klasični primer mobinga na delovnem mestu in pritiska na njegovega namestnika.

Obe zadevi sta popolnoma sveži, razkrivata pa kot pravi Borut Meško, kako se nam dogaja Rdeča čistka. Oba primera imata namreč diametralno nasprotno ozadje. Za novinarko Muženičevo se je nasproti vodstvu zavoda RTV Slovenija, javno potegnila politika in veljaki političnih strank (ministrica za kulturo Majda Širca, evropski poslanec iz LDS Jelko Kacin). Kako je s tem, bi nam morda lahko odgovorilo tistih 571 podpisanih novinarjev za medijsko svobodo.
V drugem primeru pa gre za udar od spodaj. Namreč celo novinarji »prave« politične usmeritve se čutijo dovolj močne, da na delovnem mestu grozijo svojim predpostavljenim, ki jim nazorsko ne ustrezajo. Sploh se ne bom spuščal v to, da gre za dogodek, ki se dogaja v športnem uredništvu in z dnevno politiko načeloma nima zveze…

Vabim vas, da se z omenjenima primeroma seznanite in o njiju poveste tudi drugim. Noč dolgih nožev (v prenesenem smislu seveda) se očitno bliža!

Vreme se je danes vsaj toliko uneslo, da sem po štirinajstih dneh uspel pokositi pred hišo. Rad imam vonj sveže pokošene trave, zato se po opravljenem delu usedem na klop in še malo posedim. Vesel sem enakomerno »postrižene« travne pričeske. Odtenki zelene poplesujejo (mimogrede zelena je barva, katere največ odtenkov razloči človeško oko). Kljub prijetni utrujenosti ugotavljam, da je tudi tako opravilo lahko počitek. Počasi se spušča mrak in oglasi se množica žužkov, ki jih prej morda zaradi cestnega hrupa nisem slišal. Verjetno tudi pozoren nisem bil na to. Tako pa mi kratek oddih na klopi pred hišo ponuja pogled v drug svet. Svet, ki je sicer vedno tu, a ga ne opazim. Nanj nisem pozoren. Tako na nek način je in ga ni…

Opazim živahne mravlje, ki so si pod gugalnico začele postavljati domovanje. Dva kosa se lovita in očitno ne moreta dogovoriti, čigavo je ozemlje okoli naše hiše. Ko nekaj zašumi ob kompostu, kamor sem znosil pokošeno travo, opazim slepca, ki se je očitno udomačil na vrtu.
Svoj svet poln resnih problemov, političnih in gospodarskih tem, ki vplivajo globalno, si delimo z majhnimi bitji, ki so svetlobna leta od naših realnosti. Vsa ta bitja so zaposlena s svojimi majhnimi življenji. Ne vedo za naše gospodarske težave, novo gripo, cene bencina. In sprašujem se ali je njihov »mali svet« manj realen od našega?
Nekaj take drugačne obremenjenosti bi si želel v našem svetu.

Pol leta 2009 je že minilo. Stopili smo v drugo polovico. Čas je za mini inventuro. Moja prva ugotovitev je, kako hitro teče čas. Saj se še dobro spominjam Novega leta… Post z Veliko nočjo, kot da je bil prav pred kratkim. Prvomajski? Včeraj! In danes že konec junija. Dan se je »obesil«, jesen je na vidiku.
Nekje sem prebral, da je dojemanje časa pri človeku povezano tudi s frekvenco bitja srca. En utrip odraslemu človeku pomeni približno sekundo. To naj bi bilo naravno merjenje časa, ali občutek za čas, ki si ga pridobimo z leti. Otroku pa bije srce skoraj še enkrat hitreje kot odraslemu. Če mu v minuti srce bije, recimo okoli 120 krat, to pomeni, da mu »naravni« čas po zgornji analogiji »mineva počasneje«. Zato se otrokom čas večkrat »vleče«. Posebno v trenutkih, ko ni nekega intenzivnega dogajanja. Spomnimo se kakšnih dolgočasnih šolskih ur. Z leti pa se utrip srca upočasni in tudi naše dojemanje časa je obratno sorazmerno zgoraj opisanemu. Čas kar teče, tekamo od enega dela k drugemu, sestanki in vožnje si podajajo roke. Nikoli nam ni dolgčas.

Ne vem koliko ta teorija drži, v praksi pa ima kar nekaj potrditev (in tudi vprašajev). Zato danes razmišljam o tem koliko stvari iz »letnega plana« je že uspešno za menoj in koliko jih še čaka. Tehtam odločitve in rezultate, da bi decembra lahko uspešno pritekel v ciljno ravnino. Ugotavljam, da je življenje precej bolj kompleksno od letnih načrtov in tako je več odvisno od spleta okoliščin, kot pa od frekvence bitja mojega srca.

Navadno pravimo, da se takrat, ko nam zmanjka drugih tem, pogovarjamo o vremenu. Ampak v zadnjih dneh je vreme tako neobičajno, da si gotovo zasluži vsaj omembo. Tast in tašča sta bila pravkar na morju. »Morska klima je kar v redu, tudi dežuje ne kot v Ljubljani, ampak morje pa ni za kopanje…« To je njun komentar. Oprostite, ampak to za poletje (tako za meteorološko kot astronomsko) nikakor ni značilno. Na morju smo se znali kopati že 1. maja. Gotovo pa je bil junij že čisto poletni. Letos pa ne.
Danes zjutraj sem se mislil v službo odpeljati s kolesom. Vse me je minilo, ko sem odprl oči in se prebudil v dež… Spet dež. Kot že kakšnih deset dni. Kamorkoli se odpravljate s seboj vzemite dežnik, za vsak primer. V petek sem bil na pogrebu. Sonce je žgalo, kot mora v teh dneh. Ampak že ob sklepu maše zadušnice, se je proti Alpam sumljivo temnilo. Ni še minila dobra ura je že deževalo. Slavnostni piknik ob 40 letnici dveh prijateljev je tako mineval pod streho. Da ne omenjam oblačil našega najmlajšega, ki je svoje igrišče našel v največji blatni luži, poleg strehe. In tako bi lahko našteval še naprej. Vi bi mi bržčas pritrjevali s svojimi spomini.

Zakaj nas je zajel tak sibirski hlad? Nam tudi vreme kaj sporoča? Je človek s svojim neodgovornim ravnanjem res že prestopil Rubikon? Odgovori so različni. Tudi znotraj strok, ki se s tem ukvarjajo. Kot težko verjamem, da bi ravnanje enega posameznika lahko spremenilo globalno sliko onesnaženja, pa si vendarle mora vsak prizadevati, da začne pri sebi. Ne bomo spremenili soseda, če prej sami nismo poskusili pri sebi. Zato so ti deževni dnevi, ko nam ostaja čas, ki bi ga sicer preživeli na vrtu, ob urejanju gredic z zelenjavo ali košenju trate, dobrodošla možnost za razmislek o lastnih dejanjih. In sklepov se držite tudi po tem, ko bo spet odločneje posijalo sonce.

Letos bomo dobili 13 novomašnikov. Eno posvečenje (Novo mesto) je bilo v nedeljo 28. junija, ostala pa v ponedeljek 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla. Nova maša je svojevrstno slavje. Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne tako, polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov, »sleči« svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi v drugem.
Leto, ki je pred nami je posvečeno duhovništvu. Še bolj naj bi razmišljali o daru posvečenih oseb, molili zanje, za njihovo stanovitnost, za njihovo javno podobo. Duhovnik ni sam sebi namen. Dan je ljudem kot dar. In tega se ne zavedamo dovolj. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj duhovnikov, ki bi lahko oskrbovali toliko župnij, kot jih imamo. In kdo bo potem tam lomil Sveti kruh? Kdo bo delil zakramente, obhajal bolnike in jih pripravljal na večnost? Kdo bo poučeval ljudi o veri, kdo jih bo bodril? Kdo bo tako zavzeto skrbel za vse cerkve, ki jih premoremo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v prvi vrsti kristjani sami, kajti duhovniki so vzeti izmed nas, za nas.
Vemo, da niso vsi duhovniki sveti. Vemo, da so med njimi tudi takšni, ki so se pregrešili proti svetemu in svetu. Vsem ostalim ljudem javno mnenje lahko oprostiti, duhovnikom pa ne. Zato, ker naj bi bil njihov moralni temelj Kristus sam. In on je bil vsem zgled do konca. Za svoje je dal tudi življenje. Veliko je takih svetlih duhovniških primerov, žal pa naš svet izpostavlja le tiste druge. Svetost jih ne zanima, zanima jih škandal. In če ga ni, ga naredi.
V tak svet odhaja teh 13 novih duhovnikov. »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Danes to še posebej drži. Zato je molitev in prošnja zanje še kako na mestu.

Prenos posvečenja na radiu Ognjišče 29. junija ob 9.h. Tudi jaz bom tam!