Popoldan bi bil danes lahko ubrano umirjen. Nekaj je k temu pripomoglo vreme, nekaj počitnice, nekaj pa dejstvo, da prideš prej domov, če začneš s službo že ob 5.h zjutraj. Tako se je vsaj zdelo. Potem pa je soproga prišla na idejo, da bi dopolnili foto albume otrok, ki jih urejava od njihovega rojstva. Takoj sem dobil »migreno«. Zaostanek odgovorov elektronske pošte, ki sem ga danes v službi uspešno rešil, je namreč pravi mačji kašelj v primerjavi s fotografijami, ki jih je potrebno urediti. Tukaj je bilo zaostanka za pet let…
Fotografije sem ves čas naročal in jih odlagal v škatle z izgovorom, da se bo že pokazal čas, ko bomo to uredili. Potem je prišel čas fotoknjig in obljubil sem si, da slik sploh ne bom več dajal v razvijanje (bolje printanje), saj je zdaj mogoče naročiti celoten album (vezano knjigo) s komentarji,ozadji… vred za ugodnejšo ceno. Da o porabljenem času in hranjenju na policah sploh ne govorim.
Ampak žena ima seveda prav. Enkrat je treba rešiti stvari za nazaj, da se lahko lotiš tistih za naprej, kajti kolikor bolj se stvari odlagajo, toliko več se jih nakopiči. Popoldne smo se tako družno usedli za mizo in začeli lepiti fotografije v albume otrok. Vsak ima svojega. Gre pravzaprav za knjigo njem, ki nastaja v prvi osebi, podkrepljena pa je z datumi in opombami. Pri štirih otrocih to kar vzame nekaj časa, verjemite. No, po dveh urah smo opravili približno eno šestino dela, kar pomeni, da bomo verjetno končali (oz. prišli na zeleno vejo) še med počitnicami. Prav lepo nam je šlo in celo »migrena« me je zapustila ob obujanju spominov na bližnjo zgodovino! Hvala ženi za (odločno) spodbudo…

Ko se vrneš iz dopusta, te najprej čakajo zaostale dolžnosti. Ena izmed njih je pisemska korespondenca, ki se je nabrala v dneh, ko te ni bilo. Elektronska, da se razumemo. Pisemske pošte je v zadnjih letih opazno manj. Uporabljam tri različne poštne predale. Ko sem seštel vso pošto, sem ugotovil, da me čaka več kot 700 sporočil. 535 sem jih danes uspel pregledati, urediti in odvečne, oz minule izbrisati. Ostalo, še čaka. Približno 20 % je bilo spam pošte, ostalo pa obvestila o prireditvah, vabila na tiskovne konference, povabila na dogodke. Čakajo še bolj osebna sporočila in obvestila. Še dobro, da je poletje in s tem zatišje. Koliko pošte bi se nabralo šele, če bi bil eden izmed »običajnih mesecev«?
Popoldne je začel padati dež. Zelo potreben je bil, saj je trava na vrtu, ob velikih razpokah v zemlji, začela rjaveti. Je to že znamenje, da se bliža jesen?

Vsake počitnice imajo tudi nekaj pelina. Zame je to vožnja (tja in nazaj). Če se je to v zadnjih letih z izgradnjo avtocest na Hrvaškem vsaj nekoliko uredilo, pa vseeno ostajajo določene težave. Na cestninski postaji pri Zagrebu je bila menda včeraj 30 km kolona (skoraj za v knjigo rekordov, nekaj boljši so bili Avstrijci). Še dobro da se nismo tam vračali domov.
Kljub vsemu pa smo tičali na polnem trajektu, s pokvarjeno klimo (še dobro, da je zunaj malo pihalo). Čez mejo na Jelšanah smo šli brez pretresov, vendar pa je cesta do Postojne ovinkasta in ozka. Otrokom v avtu je rado slabo. Najmlajši je na počitnicah opustil plenice in tako smo se ustavljali še za (no saj veste)… Potovanje je trajalo reci in piši osem ur. Poln delovnik.

Zvečer ob že nočni uri, smo se ustavili in oddahnili. Doma smo. Čakala nas je goveja juha, ala tašča dobre volje! In potem spanje v domači postelji. Hvala angelom varuhom za varstvo na poti. Služba, prihajam!

Včasih nas kaj dobi nepripravljene in nas pretrese. Peljal sem se z avtomobilom proti Šentvidu. Promet gost, poznopoldanski. Ko sem skušal zaviti na prednostno cesto, se mi je zdelo, da vidim droben madež na cestišču. Kot bi veter majal košček trave, ki pa se je toliko zalepil, da ga ne odtrga. Pa ni bila trava. Bila je majhna mačka. Očitno jo je povozil avto, tako da ni mogla več vstati. Kot bi ji eno tačko zmečkalo s cestiščem. Z drugo tačko je praskala po cesti in se je hotela dvigniti, pa ni šlo. Okoli nje promet, ljudje na poteh domov, ona obsojena na smrt. Nič se ni dalo storiti. Majhno življenje se je končalo.

Pretreslo me je. Bilo je tako dokončno. In tako nepotrebno. Tako spotoma, ob cesti. Potem sem se spomnil podobnega dogodka izpred let. Bila je tišina, bilo je brezveterje, a pred seboj sem videl nekaj, kar je divje poplesavalo. Kot bi se nekaj vrtelo na glavi. Prav tako je bila mačka, ki jo je verjetno avto oplazil. Divje jo je vrtelo. Spomnilo me je na kakšno grozljivko, saj je izgledalo, kot da jo je nekaj obsedlo. Zadnje noge je imela visoko v zraku, vrtelo pa jo je od glave navzgor, v divjih vrtljajih okoli lastne osi. Ves zmeden sem zavil na drugo cesto.
Potem sem se spomnil vseh ljudi, ki prav tako končajo v prometu. Prav tako nepotrebno, zaradi trenutka nepazljivosti, objestnosti, preizkušanja svojih zmožnosti in zmožnosti vozila.
Mačka ni bila nič kriva. Bila je le ob napačnem trenutku na napačnem mestu. In koliko ljudi doživi enako usodo?

Vsako leto se z otroki (vsaj) enkrat med počitnicami domenimo, da bomo vstali tako zgodaj, da bomo šli opazovat sončni vzhod. Sonce v teh dneh vzide okoli 5.50 minut, zato je treba vstati malo po peti zjutraj, se na hitro umiti, natakniti primerno obutev in je mahniti preko položne planote na drugo stran otoka. Sklepi prejšnjega večera, bi znali zjutraj hitro skopneti, ko je v postelji tako prijetno še malo pospati. Ampak oči poskrbi, da so vsi budni. Zora je že dodobra osvetlila poti, zato pri hoji ni težav, čeprav smo še nekoliko kramežljavi. Potem se ustavimo v pristanišču na drugi strani in gledamo proti dolgi gorski verigi izza katere bo vsak hip posijalo sonce. Vsak sončni vzhod je na simboličen način, novo rojstvo. Zato tako zavzeto strmimo, kdo bo prvi zagledal svetlo točko, ki se bo v naslednjih minutah spremenila v velik, okrogli hlebec, podoben siru.

In potem se zgodi. Vsi obmolknemo in gledamo ta čudež narave. To je trenutek tihe meditacije. Baterije se vidno polnijo. Vse skupaj traja le nekaj kratkih minutk, potem pa nas obsveti tista običajna svetloba. Čarobni trenutek je za nami. Vračamo se k hiši. In zdaj? Ura je še rana, do odprtja pekarne sta še dve uri. Kaj bom storili zdaj? Nekateri se odločijo za spanje, drugi odidejo do morja. Vtis jutra pa je za vse neizbrisen. In če pomislim, da se sončnega vzhoda v mestu, sploh če živiš obkrožen s stolpnicami, sploh ne da videti… potem je dopustniški čas res blagoslov. Priporočam!