Vsako leto se z otroki (vsaj) enkrat med počitnicami domenimo, da bomo vstali tako zgodaj, da bomo šli opazovat sončni vzhod. Sonce v teh dneh vzide okoli 5.50 minut, zato je treba vstati malo po peti zjutraj, se na hitro umiti, natakniti primerno obutev in je mahniti preko položne planote na drugo stran otoka. Sklepi prejšnjega večera, bi znali zjutraj hitro skopneti, ko je v postelji tako prijetno še malo pospati. Ampak oči poskrbi, da so vsi budni. Zora je že dodobra osvetlila poti, zato pri hoji ni težav, čeprav smo še nekoliko kramežljavi. Potem se ustavimo v pristanišču na drugi strani in gledamo proti dolgi gorski verigi izza katere bo vsak hip posijalo sonce. Vsak sončni vzhod je na simboličen način, novo rojstvo. Zato tako zavzeto strmimo, kdo bo prvi zagledal svetlo točko, ki se bo v naslednjih minutah spremenila v velik, okrogli hlebec, podoben siru.

In potem se zgodi. Vsi obmolknemo in gledamo ta čudež narave. To je trenutek tihe meditacije. Baterije se vidno polnijo. Vse skupaj traja le nekaj kratkih minutk, potem pa nas obsveti tista običajna svetloba. Čarobni trenutek je za nami. Vračamo se k hiši. In zdaj? Ura je še rana, do odprtja pekarne sta še dve uri. Kaj bom storili zdaj? Nekateri se odločijo za spanje, drugi odidejo do morja. Vtis jutra pa je za vse neizbrisen. In če pomislim, da se sončnega vzhoda v mestu, sploh če živiš obkrožen s stolpnicami, sploh ne da videti… potem je dopustniški čas res blagoslov. Priporočam!