Včasih nas kaj dobi nepripravljene in nas pretrese. Peljal sem se z avtomobilom proti Šentvidu. Promet gost, poznopoldanski. Ko sem skušal zaviti na prednostno cesto, se mi je zdelo, da vidim droben madež na cestišču. Kot bi veter majal košček trave, ki pa se je toliko zalepil, da ga ne odtrga. Pa ni bila trava. Bila je majhna mačka. Očitno jo je povozil avto, tako da ni mogla več vstati. Kot bi ji eno tačko zmečkalo s cestiščem. Z drugo tačko je praskala po cesti in se je hotela dvigniti, pa ni šlo. Okoli nje promet, ljudje na poteh domov, ona obsojena na smrt. Nič se ni dalo storiti. Majhno življenje se je končalo.

Pretreslo me je. Bilo je tako dokončno. In tako nepotrebno. Tako spotoma, ob cesti. Potem sem se spomnil podobnega dogodka izpred let. Bila je tišina, bilo je brezveterje, a pred seboj sem videl nekaj, kar je divje poplesavalo. Kot bi se nekaj vrtelo na glavi. Prav tako je bila mačka, ki jo je verjetno avto oplazil. Divje jo je vrtelo. Spomnilo me je na kakšno grozljivko, saj je izgledalo, kot da jo je nekaj obsedlo. Zadnje noge je imela visoko v zraku, vrtelo pa jo je od glave navzgor, v divjih vrtljajih okoli lastne osi. Ves zmeden sem zavil na drugo cesto.
Potem sem se spomnil vseh ljudi, ki prav tako končajo v prometu. Prav tako nepotrebno, zaradi trenutka nepazljivosti, objestnosti, preizkušanja svojih zmožnosti in zmožnosti vozila.
Mačka ni bila nič kriva. Bila je le ob napačnem trenutku na napačnem mestu. In koliko ljudi doživi enako usodo?