Vsake počitnice imajo tudi nekaj pelina. Zame je to vožnja (tja in nazaj). Če se je to v zadnjih letih z izgradnjo avtocest na Hrvaškem vsaj nekoliko uredilo, pa vseeno ostajajo določene težave. Na cestninski postaji pri Zagrebu je bila menda včeraj 30 km kolona (skoraj za v knjigo rekordov, nekaj boljši so bili Avstrijci). Še dobro da se nismo tam vračali domov.
Kljub vsemu pa smo tičali na polnem trajektu, s pokvarjeno klimo (še dobro, da je zunaj malo pihalo). Čez mejo na Jelšanah smo šli brez pretresov, vendar pa je cesta do Postojne ovinkasta in ozka. Otrokom v avtu je rado slabo. Najmlajši je na počitnicah opustil plenice in tako smo se ustavljali še za (no saj veste)… Potovanje je trajalo reci in piši osem ur. Poln delovnik.

Zvečer ob že nočni uri, smo se ustavili in oddahnili. Doma smo. Čakala nas je goveja juha, ala tašča dobre volje! In potem spanje v domači postelji. Hvala angelom varuhom za varstvo na poti. Služba, prihajam!