Popoldan bi bil danes lahko ubrano umirjen. Nekaj je k temu pripomoglo vreme, nekaj počitnice, nekaj pa dejstvo, da prideš prej domov, če začneš s službo že ob 5.h zjutraj. Tako se je vsaj zdelo. Potem pa je soproga prišla na idejo, da bi dopolnili foto albume otrok, ki jih urejava od njihovega rojstva. Takoj sem dobil »migreno«. Zaostanek odgovorov elektronske pošte, ki sem ga danes v službi uspešno rešil, je namreč pravi mačji kašelj v primerjavi s fotografijami, ki jih je potrebno urediti. Tukaj je bilo zaostanka za pet let…
Fotografije sem ves čas naročal in jih odlagal v škatle z izgovorom, da se bo že pokazal čas, ko bomo to uredili. Potem je prišel čas fotoknjig in obljubil sem si, da slik sploh ne bom več dajal v razvijanje (bolje printanje), saj je zdaj mogoče naročiti celoten album (vezano knjigo) s komentarji,ozadji… vred za ugodnejšo ceno. Da o porabljenem času in hranjenju na policah sploh ne govorim.
Ampak žena ima seveda prav. Enkrat je treba rešiti stvari za nazaj, da se lahko lotiš tistih za naprej, kajti kolikor bolj se stvari odlagajo, toliko več se jih nakopiči. Popoldne smo se tako družno usedli za mizo in začeli lepiti fotografije v albume otrok. Vsak ima svojega. Gre pravzaprav za knjigo njem, ki nastaja v prvi osebi, podkrepljena pa je z datumi in opombami. Pri štirih otrocih to kar vzame nekaj časa, verjemite. No, po dveh urah smo opravili približno eno šestino dela, kar pomeni, da bomo verjetno končali (oz. prišli na zeleno vejo) še med počitnicami. Prav lepo nam je šlo in celo »migrena« me je zapustila ob obujanju spominov na bližnjo zgodovino! Hvala ženi za (odločno) spodbudo…