Dopust mi še vedno hodi po malem po glavi. V zadnjem tednu sem se tam malo ukvarjal tudi z umetniškimi stvarmi. Otok, kjer letujemo nam ponuja vrsto motivov, vendar se že nekaj let posvečam naplavinam. Se pravi, da na obali pobiram zanimive kose (večinoma lesa), ki jih potem obdelam, poslikam, bodisi z barvo ali pa jih pustim kar naravne in jih le prestavim na drugo likovno ploskev.
Letos sem storil še korak naprej, saj sem klasično slikanje skoraj opustil na račun majhnih objektov, ki so nastajali. Bilo mi je v užitek, da sem se popolnoma obrnil od tega, kar večinoma slikam in sem raziskoval v drugih smereh.
Pobiral sem zanimive školjke, obrušene koščke stekla in od vremenskih neprilik skrivljene suhe veje. Nato sem jih s pomočjo lepila in barv vkomponiral v nove oblike. In kaj je nastalo? Na spodnji sliki sem združil šest fotofrafij v kolaž:
Na prvi sem odpadlo desko prebarval v morsko modro s prehodom v sinjo modro in ji s pomočjo vrvi, pripel košček lesa, ki asocira na sidro, star krščanski simbol.
Druga, osrednja slika prikazuje podobo »Ecce Homo«, ki je spomin na slike, ki sem jih delal še pred letom 1996.
Tretja, desno zgoraj je nekakšen merilnik moči vetra, saj so na različno dolgih vrvicah navezani kamni, ki se gugajo, če piha.
Levo spodaj bi bil objek, ki bi ga lahko poimenoval Mediteransko (lahko božično) drevesce. Na podstavku so prilepljeni koščki stekla, kot nekakšni biseri ali lučke, iz vej pa namesto bunkic visijo obalni kamenčki.
Sredi spodaj je na podlagi deske, ki je bila precej dolgo v morju, korenina, ki asocira na molivca ali ekspresivnega Kristusa na križu.
Desno spodaj pa še en mediteranski motiv naplavljene deske na kateri so razporejene školjke, polžki in brušeno steklo.