Danes sem v avtomobilu ujel Studio ob 17.h, radia Slovenija. Njihova tema je bila: nov družinski zakonik, ki izenačuje istospolne pare z ostalimi in jim daje možnost posvojitve otrok. Gostje: vd. generalne direktorice direktorata za družino pri resornem ministrstvu Ana Vodičar, dr. Tanja Rener s FDV-ja, Sendi Murgel iz skupnosti centrov za socialno delo in p. Tadej Strehovec v imenu komisije Pravičnost in mir. Najprej moram pohvaliti izrazito »uravnoteženo« omizje, kjer je p. Strehovec edini zastopal model družine, kot ga zagovarja konzervativni del družbe. Tako bi lahko mislili, da je tistih, ki so za izenačitev vseh »partnerstev« res 75% (oz še več če štejemo še novinarko). Kaj mi je ostalo v spominu?
Da je definicija družine po neki opredelitvi iz leta 1994, ki so jo sprejeli Združeni narodi, povezana s pojmom »otrok«, vendar pa ta ni nujno gensko ali drugače povezan s »partnerjem(a)«. Družina je torej postala zelo ohlapen pojem. In kako naj v istospolni skupnosti otrok »nastane«? Ne more! Da pa bi ta istospolna skupnost lahko postala enaka družini, potrebuje otroka. Šele posvojeni (ali umetno oplojeni) otrok jo lahko, seveda po novem zakoniku, spremeni v družino. To je kleč, dragi moji!
Novi družinski zakonik gre v javno razpravo in se zgleduje po nekaterih državah, ki so že izenačile istospolne skupnosti z ostalimi, predvsem na področju dedovanja. Zdaj gremo še korak naprej, namreč odpadle naj bi tudi ovire za posvojitev otrok. Slišali smo vrsto argumentov, da so neke norme že zdavnaj preživete, da je čas, da se pridružimo razvitemu svet, da nas k temu spodbujajo tudi nekateri primeri iz drugih držav, kjer so to veliko bolj liberalno rešili.
P. Tadej Strehovec se je držal zelo dobro, vendar pa so njegovi argumenti, morda tudi zaradi preveč gentlamenske drže, tonili bolj kot se je bližal konec oddaje. Všeč mi je bilo, ko je navedel nekaj podatkov o nestalnosti, ali vsaj veliko bolj krhki skupnosti istospolnih. Tudi tisto veliko večjem številu bolnih, okuženih z virusom HIV, kot v običajnih družinah, ali pa o stigmatizaciji otrok. Jih bomo res v posvojitev dajali istospolnim parom, da bodo tam deležni negativnega odziva okolja? Žal mi je bilo, da p. Strehovec ni ob sklepu oddaje, ko je voditeljica omenila grožnjo referenduma o tem zakonu, bolj odločno podprl omenjeno rešitev, ki so se je ostale gostje zelo otepale in za katero menijo, da je Ustavno sodišče ne bi smelo sprejeti. In zakaj ne? One same bi morale prositi naj se izvede referendum na to temo. Tako bi lahko preverili koliko ljudi v resnici podpira nov zakon. Zakaj to pišem?
Ali ni država servis državljanov in njeni zakoni tisto, kar omogoča normalno sobivanje? Ljudska volja torej daje državi in njenim zakonom legitimnost. In če skupina ljudi piše zakone proti večini? Ali res večina odloča o manjšini, ali se je manjšina tako zasidrala v naših glavah, da nekritično, že izgleda večina? Referendum bi bil torej dobrodošlo merjenje ljudske podpore.
In še nekaj mi je prišlo na misel. Je res vse kar prihaja od drugod, tudi za nas sprejemljivo? Je res nujno sprejeti prav vse kar nam pošilja del Evrope? Ni! Če se mi odločimo drugače, ni nobene osnove, da bi takšno zakonodajo morali sprejeti. Spomite se Anderliča... ga ni... ki bi me mogel prepričati!

Vedno znova me spreleti, ko vidim, kako meša barve narava. To pač nima nobene zveze s paleto, kjer pač iztisnemo nekaj več pigmenta in pridemo do zaželenega rezultata. V primeru narave mora biti barva načrtovana, še preden se je list sploh razvil. Gre torej za več kot umetnost, gre za čudež življenja. Tak lep, rdeč list smo našli zadnjič. V vsej množini drugih, bolj ali manj zelenih in rjavih je prav izstopal. Lahko bi ga nalepili v barvni krog ali kakšno kričečo reklamo. Stavim, da bi ustrezal. In ta rdeč list me je opozoril, kako bogat je svet okoli nas, če ga le znamo prav videti. Namreč največji problem človeka je, da je slep za dražljaje okoli sebe. Vidi le tisto kar želi, pa še to površno, na hitro in brez refleksije. Ste si kdaj zamislili vajo, kjer bi si nek predmet ogledovali nekaj minut in ga nato skušali opisati s čim več besedami? Zanimiva vaja, vam zagotavljam. Uri tako spomin kot govorno izražanje. Žal pa je večina ljudi še nikoli ni poizkusila. In to je še kako videti. Povprečen človek uporablja svoj jezik v zanemarljivih 1000 do 2000 besedah. Koliko v globino lahko zapluje s tem besednim zakladom? Ne prav globoko. Ne bodo ga ravno prodali na tržnici, lahko si bo privoščil zrezek in krompir, ampak eseja o rdečem listu ne bo sposoben napisati. Tudi to kar berete, ni esej o rdečem listu, je le razmislek o naši naravi. Ta se zbudi šele, ko jo vzpodbudimo. Vzemite ta zapis kot spodbudo, da greste od doma z odprtimi očmi. Ne bo vam žal!

Kljub temu, da sem Ljubljančan z dolenjskimi koreninami, me vedno vleče na primorsko. Tudi danes popoldne smo se odpravili tja. Do Vojkove koče na Nanosu, če sem čisto natančen. Otroci v Dnevnik mladega planinca zbirajo žige in tako smo združili koristno s prijetnim. Cerkvica sv. Hieronima pod vrhom je vedno očarljiva (razen, če zelo piha burja), zato pa je Vojkova koča na Nanosu bolj umaknjena, manj izpostavljena, pa še v neposredni bližini RTV stolpa in tako izgubi večino tiste mogočnosti, ki bi jo turist pričakoval, saj mogočno Nanos spremlja že od Postojne naprej. Razgled ni bil najboljši, celo morje se je v daljavi le lesketalo, pa še pihalo je. Zato smo jo ubrali še do Abrama, kjer je bila obilica italijanskih turistov. Otroci so si ogledali medveda, ki ga ima gospodar že od mladih nog in je v tem času zrasel v veliko zverino. Do doma pa smo jo mahnili kar čez Podkraj in se tako vsaj v duhu še malo zazrli v bližnji Sinji vrh. Lepo popoldne, ki pa nam je dalo vedeti tudi, da se je poletje končalo tudi na primorskem, kajti listje pod Nanosom se že dobro barva.

Takole se barva gozd pod Nanosom!

Na dan Slomškovega slavja nisem bil v Mariboru. Pri nas je pač tako, da mora nekdo vedno ostati tudi v Ljubljani… Bil sem jutranji in dopoldanski dežurni na programu. Program je sicer zaradi Slomška večinoma potekal iz Maribora, že od zvonjenja ob 7.h. Ampak o tem, kako je bilo v Mariboru, bodo (upam) pisali drugi.
Jaz sem mislil danes zabeležiti, kaj se zjutraj lahko zgodi. Namreč zgodilo se je že, (in verjetno se bo še kdaj) da kdo izmed dežurnih zaspi. Na radiu imamo natančen protokol, kaj storiti v tem primeru (kličeš najbližjo zamenjavo, glede na bližino radia). Najbližja radiu sva dva spikerja (Jure in jaz, do radia imam 4 km, oz 6 minut, Jure podobno). Najbližji tehnik je Boštjan. Ker je danes umanjkal tehnik, sem budil Boštjana. Res se je potrudil 12 minut čez peto je bil že na radiu. Zadnjič sva se Matjažem pogovarjala, kaj lahko narediš (napovedovalec) v takem primeru in to mi je prišlo več kot prav. Takoj, ko je bilo konec ponovitve slovenske oddaje radia Vatikan, se mora oglasiti generalni avizo. Prva glasba mi je sicer ušla, ampak po uspešni mehki prekinitvi (fade out) sem avizo uspel vklopiti (kar med vsemi gumbi sploh ni enostavno, sploh če nisi tehnik). Naslednji korak je bil bujenje dveh tehnikov (dežurnega in nadomestnega), ter izbor naslednje (slovenske) skladbe (pri nas se zjutraj vrti samo slovenska muzika). V naslednjem trenutku sem tekel v sosednji studio in posnel uvodni pozdrav, med naslednjo glasbo pa še prvo jutranjo vremensko napoved, celo z točno uro, ki sem jo preračunal, glede na dolžino skladbe. Govorne intervencije sem potem spustil v eter. Več ni bilo treba, ker je bil rekordno hitro na radiu Boštjan, sicer kot je rekel napol slep, zaradi poznega odhoda v posteljo, a vendar neskončno bolj koristen za mešalno mizo kot jaz…
Ne vem koliko ljudi je opazilo, da je kaj narobe, ampak meni se je zdelo da je kar dobro izpadlo. Konec dober vse dobro, posebej ko se je po prvih jutranjih poročilih, vse spravilo v prave tirnice. Ljudje moramo biti iznajdljivi, na nepredvidene situacije čimbolj pripravljeni, predvsem pa dobre volje, ker smo (po najboljših močeh) težavo rešili. Za danes bil lahko rekel, da je bržčas imel kaj zraven tudi Slomšek. Ni čudno, saj smo bili v teh dneh, njegov radio!

Eurostat je pred evropskim dnevom jezikov, 26. septembrom, objavil izsledke raziskave o poznavanju tujih jezikov. Tretjina odraslih na stari celini ne zna nobenega tujega jezika. Slovenija je po poznavanju tujih jezikov blizu vrha, takoj za Norvežani. Sodi tudi med države, v katerih se v srednjih šolah dijaki učijo najmanj dva tuja jezika.
Najbolj izobraženi so Norvežani, kjer jih tri četrtine (74,7 odstotkov) govori dva ali več tujih jezikov, pri Slovencih je takšnih 71,8 odstotka. Pri Litovcih je ta odstotek 66,1 in pri Belgijcih 51,5. Med Francozi jih je manj kot četrtina (22,9 odstotka) vprašanih odgovorilo, da govorijo dva ali več tujih jezikov, 35,9 odstotka pa jih obvlada en tuj jezik.
V Evropi bi med poliglote najtežje uvrstili Britance: dve tretjini (64,9 odstotka) odraslih v navedeni starosti jih pravi, da znajo en tuj jezik. Poleg tega se več kot polovica (51,4 odstotka) britanskih dijakov ne uči niti enega tujega jezika. STA
Ta novica mi je dala misliti. Včasih imperializem z mornarico in vojsko, danes kulturni in jezikovni imperializem. Zakaj bi se britanski dijaki učili kakega tujega jezika? Če znajo svojega, se bodo z njim lahko pogovarjali pravzaprav po vsem svetu. Logično, mar ne? Tudi jaz se štejem, za enega tistih, ki naj bi znali dva tuja jezika, a Shakespeareja v originalu pač ne bi znal (pre)brati… Se pravi, da je v globalnem svetu danes dobro znanje enega samega (seveda pravega) jezika dovolj. In to so Britanci (in Američani, da ne bo kakšne pomote) spoznali že davno. Lahko rečemo, da je to pač naša usoda. Lahko rečemo, da več jezikov kot znaš, več veljaš. Res! Ampak nekaj grenkega pa vendar ostane na koncu jezika.