Eurostat je pred evropskim dnevom jezikov, 26. septembrom, objavil izsledke raziskave o poznavanju tujih jezikov. Tretjina odraslih na stari celini ne zna nobenega tujega jezika. Slovenija je po poznavanju tujih jezikov blizu vrha, takoj za Norvežani. Sodi tudi med države, v katerih se v srednjih šolah dijaki učijo najmanj dva tuja jezika.
Najbolj izobraženi so Norvežani, kjer jih tri četrtine (74,7 odstotkov) govori dva ali več tujih jezikov, pri Slovencih je takšnih 71,8 odstotka. Pri Litovcih je ta odstotek 66,1 in pri Belgijcih 51,5. Med Francozi jih je manj kot četrtina (22,9 odstotka) vprašanih odgovorilo, da govorijo dva ali več tujih jezikov, 35,9 odstotka pa jih obvlada en tuj jezik.
V Evropi bi med poliglote najtežje uvrstili Britance: dve tretjini (64,9 odstotka) odraslih v navedeni starosti jih pravi, da znajo en tuj jezik. Poleg tega se več kot polovica (51,4 odstotka) britanskih dijakov ne uči niti enega tujega jezika. STA
Ta novica mi je dala misliti. Včasih imperializem z mornarico in vojsko, danes kulturni in jezikovni imperializem. Zakaj bi se britanski dijaki učili kakega tujega jezika? Če znajo svojega, se bodo z njim lahko pogovarjali pravzaprav po vsem svetu. Logično, mar ne? Tudi jaz se štejem, za enega tistih, ki naj bi znali dva tuja jezika, a Shakespeareja v originalu pač ne bi znal (pre)brati… Se pravi, da je v globalnem svetu danes dobro znanje enega samega (seveda pravega) jezika dovolj. In to so Britanci (in Američani, da ne bo kakšne pomote) spoznali že davno. Lahko rečemo, da je to pač naša usoda. Lahko rečemo, da več jezikov kot znaš, več veljaš. Res! Ampak nekaj grenkega pa vendar ostane na koncu jezika.