Danes sem v avtomobilu ujel Studio ob 17.h, radia Slovenija. Njihova tema je bila: nov družinski zakonik, ki izenačuje istospolne pare z ostalimi in jim daje možnost posvojitve otrok. Gostje: vd. generalne direktorice direktorata za družino pri resornem ministrstvu Ana Vodičar, dr. Tanja Rener s FDV-ja, Sendi Murgel iz skupnosti centrov za socialno delo in p. Tadej Strehovec v imenu komisije Pravičnost in mir. Najprej moram pohvaliti izrazito »uravnoteženo« omizje, kjer je p. Strehovec edini zastopal model družine, kot ga zagovarja konzervativni del družbe. Tako bi lahko mislili, da je tistih, ki so za izenačitev vseh »partnerstev« res 75% (oz še več če štejemo še novinarko). Kaj mi je ostalo v spominu?
Da je definicija družine po neki opredelitvi iz leta 1994, ki so jo sprejeli Združeni narodi, povezana s pojmom »otrok«, vendar pa ta ni nujno gensko ali drugače povezan s »partnerjem(a)«. Družina je torej postala zelo ohlapen pojem. In kako naj v istospolni skupnosti otrok »nastane«? Ne more! Da pa bi ta istospolna skupnost lahko postala enaka družini, potrebuje otroka. Šele posvojeni (ali umetno oplojeni) otrok jo lahko, seveda po novem zakoniku, spremeni v družino. To je kleč, dragi moji!
Novi družinski zakonik gre v javno razpravo in se zgleduje po nekaterih državah, ki so že izenačile istospolne skupnosti z ostalimi, predvsem na področju dedovanja. Zdaj gremo še korak naprej, namreč odpadle naj bi tudi ovire za posvojitev otrok. Slišali smo vrsto argumentov, da so neke norme že zdavnaj preživete, da je čas, da se pridružimo razvitemu svet, da nas k temu spodbujajo tudi nekateri primeri iz drugih držav, kjer so to veliko bolj liberalno rešili.
P. Tadej Strehovec se je držal zelo dobro, vendar pa so njegovi argumenti, morda tudi zaradi preveč gentlamenske drže, tonili bolj kot se je bližal konec oddaje. Všeč mi je bilo, ko je navedel nekaj podatkov o nestalnosti, ali vsaj veliko bolj krhki skupnosti istospolnih. Tudi tisto veliko večjem številu bolnih, okuženih z virusom HIV, kot v običajnih družinah, ali pa o stigmatizaciji otrok. Jih bomo res v posvojitev dajali istospolnim parom, da bodo tam deležni negativnega odziva okolja? Žal mi je bilo, da p. Strehovec ni ob sklepu oddaje, ko je voditeljica omenila grožnjo referenduma o tem zakonu, bolj odločno podprl omenjeno rešitev, ki so se je ostale gostje zelo otepale in za katero menijo, da je Ustavno sodišče ne bi smelo sprejeti. In zakaj ne? One same bi morale prositi naj se izvede referendum na to temo. Tako bi lahko preverili koliko ljudi v resnici podpira nov zakon. Zakaj to pišem?
Ali ni država servis državljanov in njeni zakoni tisto, kar omogoča normalno sobivanje? Ljudska volja torej daje državi in njenim zakonom legitimnost. In če skupina ljudi piše zakone proti večini? Ali res večina odloča o manjšini, ali se je manjšina tako zasidrala v naših glavah, da nekritično, že izgleda večina? Referendum bi bil torej dobrodošlo merjenje ljudske podpore.
In še nekaj mi je prišlo na misel. Je res vse kar prihaja od drugod, tudi za nas sprejemljivo? Je res nujno sprejeti prav vse kar nam pošilja del Evrope? Ni! Če se mi odločimo drugače, ni nobene osnove, da bi takšno zakonodajo morali sprejeti. Spomite se Anderliča... ga ni... ki bi me mogel prepričati!