Vedno znova me spreleti, ko vidim, kako meša barve narava. To pač nima nobene zveze s paleto, kjer pač iztisnemo nekaj več pigmenta in pridemo do zaželenega rezultata. V primeru narave mora biti barva načrtovana, še preden se je list sploh razvil. Gre torej za več kot umetnost, gre za čudež življenja. Tak lep, rdeč list smo našli zadnjič. V vsej množini drugih, bolj ali manj zelenih in rjavih je prav izstopal. Lahko bi ga nalepili v barvni krog ali kakšno kričečo reklamo. Stavim, da bi ustrezal. In ta rdeč list me je opozoril, kako bogat je svet okoli nas, če ga le znamo prav videti. Namreč največji problem človeka je, da je slep za dražljaje okoli sebe. Vidi le tisto kar želi, pa še to površno, na hitro in brez refleksije. Ste si kdaj zamislili vajo, kjer bi si nek predmet ogledovali nekaj minut in ga nato skušali opisati s čim več besedami? Zanimiva vaja, vam zagotavljam. Uri tako spomin kot govorno izražanje. Žal pa je večina ljudi še nikoli ni poizkusila. In to je še kako videti. Povprečen človek uporablja svoj jezik v zanemarljivih 1000 do 2000 besedah. Koliko v globino lahko zapluje s tem besednim zakladom? Ne prav globoko. Ne bodo ga ravno prodali na tržnici, lahko si bo privoščil zrezek in krompir, ampak eseja o rdečem listu ne bo sposoben napisati. Tudi to kar berete, ni esej o rdečem listu, je le razmislek o naši naravi. Ta se zbudi šele, ko jo vzpodbudimo. Vzemite ta zapis kot spodbudo, da greste od doma z odprtimi očmi. Ne bo vam žal!