Kljub temu, da sem Ljubljančan z dolenjskimi koreninami, me vedno vleče na primorsko. Tudi danes popoldne smo se odpravili tja. Do Vojkove koče na Nanosu, če sem čisto natančen. Otroci v Dnevnik mladega planinca zbirajo žige in tako smo združili koristno s prijetnim. Cerkvica sv. Hieronima pod vrhom je vedno očarljiva (razen, če zelo piha burja), zato pa je Vojkova koča na Nanosu bolj umaknjena, manj izpostavljena, pa še v neposredni bližini RTV stolpa in tako izgubi večino tiste mogočnosti, ki bi jo turist pričakoval, saj mogočno Nanos spremlja že od Postojne naprej. Razgled ni bil najboljši, celo morje se je v daljavi le lesketalo, pa še pihalo je. Zato smo jo ubrali še do Abrama, kjer je bila obilica italijanskih turistov. Otroci so si ogledali medveda, ki ga ima gospodar že od mladih nog in je v tem času zrasel v veliko zverino. Do doma pa smo jo mahnili kar čez Podkraj in se tako vsaj v duhu še malo zazrli v bližnji Sinji vrh. Lepo popoldne, ki pa nam je dalo vedeti tudi, da se je poletje končalo tudi na primorskem, kajti listje pod Nanosom se že dobro barva.

Takole se barva gozd pod Nanosom!