Zelo me je presentilo stališče komisije Iusticija et Pax, Hrvaške škofovske konference, ki se je na slovensko hrvaško arbitražo glede meje odzvala s precej ostrim stališčem in hrvaško vlado pozvala, "naj od sporazuma odstopi tudi za ceno blokade ali vstopa v Evropsko unijo. Komisija Iusticija et Pax Hrvaške škofovske konference namreč ugotavlja, da gre pri zahtevi Slovenije po stiku z mednarodnimi vodami za ozemeljske zahteve, v katere Hrvaška ne sme privoliti, tudi za ceno nečlanstva v EU-ju.
Zapisali so, da "hrvaški državljani ne želijo v Evropsko unijo, če Unija ob tem bistvenem vprašanju ne dokaže, da je resnično skupnost prava in moralnih vrednot". Komisija tudi meni, da bi se morala Hrvaška bolj energično zoperstaviti nepravičnim slovenskim prizadevanjem, saj ta ogrožajo pravico in mir ter krepijo destabilizacijo "evropskega jugovzhoda". RTV-Slo

Danes je takoj sledil odgovor naše komisije Pravičnost in mir:
Komisija »Iustitia et Pax« Hrvaške škofovske konference (torej ne sama Hrvaška škofovska konferenca) je v soboto, 31. oktobra 2009, objavila izjavo v zvezi z arbitražnim sporazumom glede določanja meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
Ko je ta izjava postala znana, je predsednik Komisije Pravičnost in mir (KPM) pri SŠK mariborski nadškof koadjutor dr. Anton Stres še istega dne poslal predsedniku hrvaške komisije »Iustitia et Pax« pismo, v katerem je izrazil obžalovanje, da je bila ta izjava objavljena. Predsednik slovenske KPM je poudaril veljavo načela pravičnosti, ki je nad »črko zakona« in navedel govor papeža Benedikta XVI. v OZN 18. aprila 2008, kjer je papež jasno opozoril na spornost »prevlade legalnosti nad pravičnostjo«. Predvsem pa je nadškof Stres podaril, da v zvezi z mejnim sporom slovenska KPM »meni, da ni v njeni pristojnosti, da se neposredno vključi v reševanje tega spora in zavzema konkretna stališča do tega, kje in na kakšen način naj bo določena meja med državama. Izrazil je pričakovanje in zahtevo, naj bo meddržavna meja pravična in naj v prihodnosti ne bo več povod za medsebojne spore, temveč osnova za nadaljnjo krepitev prijateljskega sožitja, sodelovanja in sosedstva.« TU-SŠK

Večina Slovencev ne ve zakaj praznujemo Dan reformacije, zakaj se spominjamo dogodka, ki se je zgodil v Nemčiji in ga tam ne praznujejo… Gre seveda za Lutrove teze nabite na vrata stolnice v Wittenbergu. Boljši praznik bi bil verjetno izid prve slovenske knjige, ali morda Svetega pisma v domačem jeziku. No, politika takoj po osamosvojitvi je pač morala nekako »uravnotežiti« seznam praznikov in ker smo dobili Marijino vnebovzetje 15. avgusta, smo morali sprejeti tudi reformacijo. Zato, da se duhovi na Slovenskem delijo tudi v novi državi in da ta ne bi bila preveč katoliška…
Ampak praznik pred praznikom Vseh svetih niti ni tako slaba rešitev. Namreč ljudje ga izkoristimo za obiske grobov. Tudi mi smo se odpravili na eno od ljubljanskih pokopališč, ob tem uživali v prelepem vremenu in bogatih jesenskih barvah. Ob tem pa smo se pogovarjali o tistih, ki jih več ni, vendar so v naših življenjih pustili sled.

Ob tem se vedno spomnim na Kocbekovo pesem Molitev:

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Tako polna upanja se mi zdi prav za te dni. Ob tem se sprašujem, kaj vidi neverujoči na pokopališču? Zakaj bi ga sploh obiskal? Saj tam pravzaprav razen kamenja in zemlje ni nič… Le v luči življenja je obisk pokopališča v teh dneh smiseln. In v luči molitve za pokojne. Kristjani verujemo, da so tudi naši pokojni del občestva, da so na nek način Cerkev, ki je že dosegla svoj cilj. Mi smo še na poti, oni na cilju, vsi pa povezani… Amen.

V sredo 28. oktobra sva z ženo zašla v Rutarja na Rudniku v Ljubljani. Takoj na vhodu so naju že pričakale božične jelke, zatem posebna ponudba Novoletnih okraskov in malo naprej tudi jaslice. Nisem mogel verjeti. Niti do vseh svetih niso počakali… Pred nami sta še ves november in december, v trgovini pa nam že ponujajo (vse za) praznike.
To pa je prehitevanje. Glede na to, da se v trgovinah največ denarja obrne konec leta, se te trudijo ta čas nekoliko raztegniti. Zaradi potrošnikov in gneče, verjetno. Da bi se malo prerazporedili. Lepa gesta ni kaj, samo ne vem, kdo kupuje bunkice in umetna božična drevesca oktobra? Kdo bi to lahko (razen trgovcev) že zdajle postavil v stanovanje?
Še pred nekaj leti smo na take prizore lahko naleteli le kje za zahodno mejo. Zdelo se nam je malo posebno, nasmihali smo se, ampak kakšnega posebnega nerganja ni bilo. To je bil pač beli svet izza meje na Fernetičih. Danes je tako že na vsaki naši črpalki in vsakem večjem centru, takoj po 1. novembru, zdaj tudi že prej. Prazniki se tako iz dni med Božičem in Novim letom (dober teden dni) podaljšajo na dva meseca in dajmo ljudem kar si zaslužijo: lažni blišč, umetno svetlobo, plehko glasbo in pogrevano alkoholno pijačo…
V vsem tem žongliranju s prazniki sem začutil nekaj trpkega. Ni več časa za molk. Ni več želje po pripravi na praznike. Vse ostaja na površju in je podobno bunkicam božičnih drevesc, ki so na pogled svetleče in lepe, ko pa jih vzameš v roke, vidiš, da so cenene in plastične. Na nek način nam trgovina s svojim širjenjem praznikov, le te jemlje in ne daje. Zato vse bolj nerad prestopam ta svetišča boga Mamona. Sprašujem se, kje je rešitev? Je rešitev na polici v trgovini ali nam bo zasvetila iz revnega hlevca nekje daleč od potrošništva?

Pa se je zgodilo. Razstava je uspešno odprta, obisk zelo dober, odmevi vzpodbudni. Tako zelo telegrafsko sporočam, kar se je nocoj dogajalo. Mag. Bernarda Podlipnik je v svojem prepoznavnem, pedagoškem slogu poskrbela, da je bilo tudi likovno ozadje slik dobro razumljivo. Dr. Marijan Peklaj je nakazal, kako se kaže razkorak v branju Svetega pisma glede na podobo, med različnimi Cerkvami. Pohvaliti je potrebno tudi glasbenico, ki je kljub glasbilu v ne najboljši formi, pesmi izvedla na prefinjenem nivoju. Zvezda večera je bil naš najmlajši, ki je poskrbel za »med« kulturni program, predvsem z neupoštevanjem najbolj osnovnih norm obnašanja... Hvala Bogu, da so ga vsaj obiskovalci ocenili kot »simpatičnega«. Hvala vsem, ki s(te)o se odprtja udeležili v velikem številu. Posebej sorodnikom, ki so morali premagati kar nekaj kilometrov iz Dolenjske. Lepo je, če avtor ni osamljen, ampak mu ob strani stojijo ljudje, ki dobro mislijo. Zelo vesel sem bil stanovskih kolegov Mirsada Begića, Toneta Seiferta, Lucijana Bratuša, Marte Kunaver in Viktorja Konjedica, ki so me spomnili na Sinji vrh in prijateljsko vzdušje dobrote in lepote. Skratka, v duši poje, vtisi se zbirajo in pritisk, napetost počasi popušča. Do naslednje razstave, se razume. Hvala vsem še enkrat, tudi fotografinji Ani Gerčar za dokumentacijo.

Kritičarka mag. Bernarda Podlipnik, avtor in Manica Ferenc iz Družine

Dr. Marijan Peklaj

Mlada pianistka Katarina.

Včeraj me je čas povozil in nisem prišel do računalnika. Tako ni bilo zapisa. Pred vsako razstavo se mi zgodi enako. Neke stvari naredim čisto na koncu. Pa ne bi bilo treba. Že skoraj leto sem vedel, da razstava bo in če bi bolj preračunal, se na koncu ne bi (kot vedno) mudilo. Lahko zamahnem z roko in rečem, takšen pač sem, lahko pa se tolažim, da bo naslednjič gotovo boljše. Težava je v tem, ker so počitnice, otroci doma, na ženi pa še četrti vogal…
To bi bil lahko zapis včerajšnjega dne. Danes je že (skoraj) vse drugače. Razstava je namreč že postavljena. Z očetovo in stričevo pomočjo, pa seveda natančno roko slikarja in pesnika, (pravega prijatelja) Janeza Medveška, ki je včeraj očitno zaslutil težo trenutka, poklical in ponudil pomoč, se je danes vse dobro izteklo.
Na Družini smo začeli okoli 10. ure in bili po 13. gotovi. Sama galerija za slikarsko postavite ni najbolj prijazna, ima namreč veliko niš, spuščene velbe, luči ki so in niso na sredini… ampak razstava stoji. Na njej je 48 slik, različnih dimenzij, velika večina nastalih letos.
Tukaj bi se rad še zahvalil tedniku Družina, ki je moji razstavi, v novi številki, posvetil veliko prostora. Preostane mi le še, da povabim tudi vas, zvečer (četrtek 29.) ob 19. uri. Lepo bo, še lepše pa, če se vidimo! Vtisi pa jutri!