Rad imam vonj po barvah. Nekoč mi je bilo najlepše, ko sem dobil nove barvice. Dišale so po nečem posebnem, pigmentih, lesu, novem… Tudi vodene barve imajo svoj poseben vonj, le skloniti se moraš in ga začutiš. Vedno sem bil rad pri ograji, ki se je barvala ali v delavnici, kjer so popravljali in barvali avtomobile. Kasneje me je prevzel vonj po barvi za stene. Navadnem Jupolu. Novo pobarvano stanovanje ima poseben vonj, ki daje občutek novega, čistega, neomadeževanega.
Slikarske barve pa dišijo še intenzivneje. Oljne imajo značilen vonj, ki se meša s terpentinom in lanenim oljem. Vendar imajo oljne barve to slabost, da se počasi sušijo. Seveda lahko uporabljaš različne trdilce, ampak jaz sem končno pristal pri akrilnih barvah.
Te niso naravne, kot oljne ali tempera barve, vendar pa ponujajo sveže odtenke, intenzivnost, hitro sušenje in spet zanimiv vonj… Včasih se v ateljeju ustavim samo zato, da me preplavi vonj po barvi, platnih in laku. Zanimivo, je da je včasih že impulz vonja dovolj, da se sproži ustvarjalni proces. Bela podlaga kar kliče po barvi. In koliko je po domovih belih sten, ki kličejo po barvah in slikah…?

V Zavodu sv. Stanislava so začeli s praznovanji svojega zavetnika Stanislava Kostka. Tako je bila v Kregarjevem atriju odprta razstava slik Staneta Mikuža, v zavodski dvorani pa Slavnostni koncert glasbene šole. Ravnatelj glasbene šole Drago Arko je v svojem nagovoru poudaril pomen praznovanja godovnega dne, v nasprotju z zdaj bolj uveljavljenim praznovanjem rojstnega dne. Ime te namreč določa in zaznamuje, zavetniku se človek tudi priporoča, da zanj posreduje. To je res lepa simbolika, ki čaka, da ji spet damo nov zagon. Sledil je koncert pred skoraj polnim avditorijem, na katerem so mladi (in manj mladi) glasbeniki prikazali svoje glasbeno znanje.

Sinoči sem bil prvič v tej sezoni v savni. Savna mi je nasploh v zadnjih nekaj letih, postala redno zimsko zatočišče pred nadležnimi prehladi in boleznimi. Naj pojasnim.
Poklic, ki ga opravljam, je eden takih, pri katerem ne moreš skriti niti prehlada. Še huje, če si samo prehlajen, že zveniš kot bolan… Zato moramo javni govorci storiti kaj tudi za preventivo. Pred leti o tem nisem vedel kaj dosti. Vsako zimo sem preživel bodisi gripo ali angino. Tistih nekaj dni, sem si mislil, je pač treba odležati. Vendar pa je z leti postajalo stanje slabše. Bolela me je glava, ušesa, sinusi. Tako me je nekoč splošna zdravnica poslala k specialistu otorinolaringologije, ki me je pogledal, s paličico potipal mehko nebo v ustih in me vprašal, če me boli. Bolelo me je priznam. Doktor se ni dal dosti prositi, iz predala je potegnil škarje, ki so imele priostrene konice in… mi odprl »luknjo v glavi«, bi lahko rekel slikovito. Dejansko se mi je odprl kanal, poln gnoja, bolečina je popustila, dva dni sem spiral usta z neko kemikalijo in skoraj sem »zlezel skupaj«. Pomislite, greš se pokazat specialistu, pričakuješ neke tablete, doživiš lažjo operacijo…
Doktor mi je takrat povedal, da lahko počasi začnem misliti na operacijo mandljev, se pravi njihovo odstranitev. To naj bi nadležne gripe in angine z obilico gnoja v glavi, omililo. Vendar pa sam nisem take vrste človek, ki bi rekel, da organ, ki očitno ničemer ne služi, oz samo moti, lahko mirno odrežemo, kajti če bi res ničemer ne služil, verjetno tam ne bi bil…? Zato sem doktorja vprašal, kakšna bi bila lahko alternativa rezanju organov v grlu? In odgovor je bil savna!
Od takrat sem dokaj reden obiskovalec savn. Predvsem mi dobro dene v turški, se pravi mokri savni, kjer je visok odstotek vlage. Stanje se mi je precej izboljšalo. Prehlad še pride, a vendar hitro gre. Prava gripa ali angina, pa me že nekaj let ni položila v posteljo. Tudi vam jo priporočam, savno seveda! Morda si izberite kakšen fitnes, kjer ni velike gneče, kot v kakem plavalnem ali hotelskem kompleksu. Vzemite si dve uri časa in se v tem času trikrat po petnajst minut savnajte. Ostali čas počivajte ob vročem čaju ali jabolku, ki vam ga bodo postregli. Ne bo vam žal in še dober občutek boste imeli, da ste storili nekaj za svoje zdravje. Savna je tako še ena stvar, za katero sem hvaležen Fincem! Bog jim daj zdravja, (in nam tudi).

Študijski center za narodno spravo in Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravljata 9. novembra mednarodni znanstveni posvet z naslovom TOTALITARIZMI – VPRAŠANJA IN IZZIVI. Gre za reminiscenco ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi.
Posvet se bo zgodil v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije, navajam pa tudi nekaj poudarkov, iz vsekakor zanimivega mednarodnega znanstvenega posveta.
Vse skupaj se bo začelo ob 9. uri z pozdravnimi nagovori in uvodnimi referati Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, mag. Andreje Valič, direktorice študijskega centra za narodno spravo in prof. dr. Lovra Šturma, bivšega ministra za pravosodje in bivšega predsednika Sveta EU.
Posebej zanimiv zna biti razgovor z grofom Nikolajem Tolstoyem, ki bo sicer potekal v angleščini in se bo začel ob 10. uri. Sledil bo sklop predavanj, ki jih bo povezal dr. Matija Ogrin. Sodelovali pa bodo dr. Tamara Griesser-Pečar: Register totalitarnih režimov in pojavov v Sloveniji, dr. Jernej Letnar Černič: Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva, dr. Damjan Hančič: Oris revolucionarnega nasilja na Kamniškem v letih 1941-1945, mag. Renato Podbersič: Revolucionarno nasilje na Primorskem in Andrej Zorko: Mobilizacija v nemško vojsko
V popoldanskem delu pa bodo nastopili še Pavel Jamnik: Zavedanje zločina, dr. Mateja Čoh: “Bande” – teroristične skupine ali provokacija Udbe?, dr. Milko Mikola: Izgoni prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji v obdobju 1947-1949, mag. Andreja Valič: Zgodovina za prihodnost, mag. Monika Kokalj Kočevar: Življenjske zgodbe druge svetovne vojne in Jože Dežman: Razpad tabujev in tranzicijska pravičnost v Sloveniji.
Posvet bomo snemali tudi za radio Ognjišče in odmevnejše prispevke posredovali tudi v Oddaji Moja zgodba.

V teh dneh (9.11.) bo minilo 20 let od padca Berlinskega zidu in s tem železne zavese. V vzhodni Evropi je to čas praznovanja, saj se je življenje v zadnjih letih, kljub začetnim težavam bistveno izboljšalo. V zavesti ljudi je, da je bil komunizem, eden od treh totalitarizmov, vsekakor tisti, ki je trajal najdlje in odnesel največ življenj…
Tako je drugod po krajih, ki so nekoč živeli za nevidno železno zaveso. Pri nas… pa ne. Pri nas je bilo namreč drugače! Mi smo živeli v samopuravnemu socializmu. Pred seboj imam intervju z dr. Božom Repetom v novi številki revije Gea, ki je zanimivo, posegla na področje, ki po mojem mnenju v to revijo ne sodi, vsaj ne tako ideološko prikazano. (Mladinska knjiga me s tem sili naj razmislim o svojem abonmaju pri tej reviji.)
Nekaj cvetk: Repe informbirojevski spor imenuje »družinski konflikt«. Res zanimivo stališče posebej, če pomislimo na vse tiste nesrečnike, ki so prekladali kamenje sredi nekega otoka v Jadranu... O tem »sporu« med Titom in Stalinom mi je nekaj v intervjuju zaupal Žarko Petan, ki se je z Brozom nekaj več ukvarjal. Po njegovem mnenju je med diktatorjema »počilo« zato, ker je bil Tito iz drugega testa kot Stalin. Rad je imel ženske, cigare, razuzdan slog življenja, veliko počitniških hišic, ladjo na morju… Stalin pa je bil vendarle, po Petanovo, na nek način asket in ga je ta Titova figura jezila!
Nadalje pravi Repe, da smo sredi petdesetih letu odprli meje. No, to je vsekakor teza, ki jo je treba nekoliko bolj razložiti. Npr Škof Vovk do začetka drugega vatikanskega koncila, ni mogel dobiti potnega lista. Kaj mu je koristila »odprta« meja? Celo na grob svoje matere v Breznico do leta 1952 ni mogel, ker je bila Breznica v obmejnem pasu…
Jaz sem bil pri vojakih v Sežani. Kolega Slovenec je še leta 1988 streljal na skupino ilegalnih prebežnikov (in enega tudi ubil), na tej najbolj odprti meji, kot so nas farbali oficirji. Mnenje o odprtosti torej rahlo odstopa.
Repe nadalje omenja drugačno »klimo« v Jugoslaviji, ki nam je omogočila prevzemanje kulturnih vzorcev preko glasbe, filma, tv-ja in še česa. Naj spet malo pobrskam po spominu. Spominjam se, da me je oče peljal gledat z oskarjem večkrat nagrajeni film Ben Hur. V kino Šiška. Vsi prizori v filmu, kjer se je pojavil Jezus iz Nazareta, so bili izrezani, cenzurirani. Meni je bil film zelo všeč, oče pa je nekako poklapano razlagal, da vsega ni, tako kot v knjigi.
Še bi lahko pisal, pa mi prostor ne dovoljuje. Vsekakor pa je misel o zidu, ki ostaja v nekaterih glavah, na mestu. Namreč nekaterim tudi dejstva ne pomagajo, da svoje resnice ne bi obarvali po kakšnih drugih dejstvih. Za nekatere se je demokracija začela že v petdesetih, le mi tepci, je nismo znali videti.