Vedno voščimo in želimo srečo, pa ljubezen in zdravje. Spomnimo se tudi na veselje, družinsko harmonijo, izpolnitev drobnih želja. Potem pa se nam počasi ustavi. Gre torej za naša voščila, ki izražajo želje po nečem lepem, dobrem, pozitivnem. Nikoli ne slišimo, da bi nam kdo želel (vsaj v obraz) kaj slabega. Bog ne daj kakšno bolezen ali preizkušnjo. To bi bilo več kot nenavadno, na meji škandala. Bi bil tak človek sploh naš prijatelj?
A vendar, Bog nam nikjer ne obljublja le sončnih dni in življenja, kjer vlada le sreča in zdravje. Evangeliji se presenetljivo veliko ukvarjajo z različnimi boleznimi, preizkušnjami. Jezus se nam tukaj zazdi presenetljivo človeški, tisti ki pozna in občuti človeško šibkost. Zato nas zdravi, nam odpušča, naš krepča. Ste se kdaj vprašali, zakaj Jezus ni ozdravil vseh bolnikov v svojem času? Zakaj npr. gobavosti ni izbrisal iz zemeljskega obličja? Morda bolezen in preizkušnja, vseeno imata pomen v človekovem življenju. In prav zanimivo je, da se vsi, prav VSI, s tem srečamo. Bolečina nikomur ni prihranjena. Tudi najbolj mogočnim in bogatim ne.
Pravimo, da preizkušnja krepi človeka. Tisti, ki nikoli ni bil bolan, ne more razumeti bolnika, z nesrečnim lahko joka tisti, ki se je že znašel v podobni situaciji. Tistega, ki mu je umrl bližnji, lažje razume nekdo, ki je to preizkušnjo že skusil. Zato je morda boljše voščilo, ki nam ne želi samo dobrih in lepih stvari, ampak predvsem to, da bi znali v življenju z zaupanjem sprejeti tudi preizkušnjo, bolezen, nesrečo?

Za vsakim dežjem posije sonce in za vsakim soncem je spet dež...

Škof je nekoč prišel v jedilnico in rekel: »Ure bomo morali naravnati, tudi dve ne kažeta enako. Ura v sprejemnici prehiteva, v moji sobi zaostaja, tu v kuhinji zato ne vem, katera kaže pravi čas…«
Teden pred nas prinaša različne obveznosti. Pri nekaterih prehitevamo, druge smo popolnoma zanemarili, ene smo vzeli bolj z levo roko, spet tretjim posvečamo čisto preveč časa… Kje je prava mera?
V nedeljo se zato pri maši ustavimo in umirimo, prosimo Gospoda za pomoč, da naravnamo našo notranjo uro spet na pravi čas. In ure potem tečejo nekaj časa točno… do druge nedelje, ko recept ponovimo.
To lepo misel sem slišal danes pri nedeljski pridigi. Me je dobila in ujela. Tudi vam jo privoščim!

V Dnevniku berem, da so za določene nesreče, tudi tiste z najhujšim izidom, krive stave.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kaj se v dogaja glavah ljudi? Smo res padli tako globoko, da življenje ni več nič vredno? Kaj stoji v ozadju? Želja po adrenalinu, dokazovanju, objestnost? Vožnja po avtocesti v napačno smer je podobna iskanju poti čez minsko polje. Lahko prideš srečno skozi, lahko te samo oplazi, lahko ti odnese ud, a preživiš, lahko pa te sestavijo šele v mrtvašnici… Dokler korakaš čez minsko polje sam (kar je že samo po sebi patološko – samomorilno), je to odločitev za katero odgovarjaš sam in si sam pripišeš tudi vse posledice (čeprav tudi to ne drži popolnoma, vsak zapusti vsaj koga, ki mu je mar zanj), ko pa ogrožaš in ubiješ druge, nič hudega sledeče, skleneš pakt s hudičem.
Življenje v tem primeru ni več vrednota, čeprav je to pravzaprav edino, kar res posedujemo. Življenje in nič drugega. Ob smrti s seboj ne vzameš ničesar. Le življenje je tisto, kar je treba izkoristiti, kar ti je poklonjeno kot zastonjski dar. Nič nisi storil, da si ga zaslužil. Bilo ti je podarjeno kot največja dobrina. Zato je vožnja v nasprotno smer avtoceste, tako nerazumno in hkrati zavrženo dejanje, povezana še z možnostjo, da nekomu, ne krivemu ne dolžnemu, »odneseš« 10, 20… 50 let?
Tomaž Humar (moj letnik), ki so da danes našli mrtvega na 5600 metrih v Himalaji, je s svojim življenjem počel zelo podobno. Zapisal je, da se prav živega počuti šele nad 5000 metri, kot da je od višine odvisna kakovost življenja. Kaj ga je gnalo, verjetno ni vedel niti sam, a za njim so ostali otroci, starši, ljudje, ki ga bodo pogrešali. Tudi v njegovem primeru življenje žal ni bila najvišja vrednota.
Nič od naštetega se ne bi zgodilo, če bi živeli iz vere. Vere v Kristusovo ljubezen. Ta daje življenje in ozdravlja, odrešuje. Če bi se tega resnično zavedali in izpolnjevali, bi na pot življenja vedno metali cvetje in nikoli skal…

Sv. Stanislav goduje in Zavod ima svoj praznik. Čeprav sem že petnajst let v tej hiši, pa njihovega praznika nikoli nisem imel za »svojega«. Gimnazija, dijaški in študentski dom, glasbena šola… pač niso radio. Vse to se je spremenilo, ko je v Zavodsko osnovno šolo stopil eden od otrok. In za Stanislava je v zavodu praznično. To je dan šole, se pravi pouka prost dan, čeprav so imeli prvošolčki dopoldne še sklep plavalnega tečaja v Tivoliju.
Popoldne je bila v Zavodski kapeli maša, ki jo je za osnovnošolce daroval pomožni škof Jamnik. Po maši je bila v telovadnici še Akademija, ki je povezala vse generacije Škofijcev, od »upokojenih« do gimnazijcev in osnovnošolcev. Na akademiji je bil tudi šolski minister Igor Lukšič, ki je privatni šoli namenil vrsto presenetljivih komplimentov, o pomenu za slovenski šolski prostor, do podpore, ki bo tudi vnaprej ostala »vsaj takšna kot je bila«. Pa nisem mislil pisati o šolski politiki.
Rad bi poudaril pripadnost tej ustanovi, ki sem jo začutil v teh dneh. Dvorana je bila polna, pred Zavodom se ni dalo več parkirati, ljudje so bili dobre volje, misli in besede nekako vznesene… Če sam pomislim na svoja šolska leta, bi težko našel kaj primerljivega. Vse je bilo nekako umetno, ker tako mora biti, brez kakega pristnega žara. Osebno bi težko danes spregovoril o svoji nekdanji šoli na vsaj podoben način, kot je o gimnaziji in dijaškem domu spregovoril, danes tridesetletnik, nekdanji dijak. Bil je drug čas, se lahko tolažim, usmerjeno šolstvo, »samoupravljanje« še na urniku in »ljudski odpor«. Ne rečem, bili so lepi trenutki, a vendar drugačni bolj bledi in sprani, kot sem jih začutil tukaj.
Zato sem vesel, da je najmlajši stopil skozi Zavodska vrata. Privoščim mu navdiha, kot ga ti prostori nudijo, skupaj z ljudmi, ki se zanje trudijo!

Pri maši v Zavodski kapeli.

Minister Lukšič med spretnim nagovorom.

Zbor osnovnošolcev na akademiji pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič.

Pred dnevi, ko sem bil na srečanju katoliških novinarjev, so me presenetili rezultati raziskave avstrijskega teologa Paula Zuhlenerja, o pomenu religije danes. Gre za različna vprašanja, ki so jih zastavili ljudem iz nekdanje vzhodne Evrope, naprimer kako ocenjujejo vlogo religije pri spremembi sistema ali pomen religije pri socialnih vprašanjih danes in podobno. Anketo so prvič izvedli leta 1997, drugič pa leta 2007. Skupni imenovalec je ta, da se je Slovenija v letu 1997 uvrstila med tri najbolj ateistične države (Vzhodno Nemčijo in Češko), leta 2007 pa je obe prehitela in je tako do religije (Cerkve) najbolj kritična država nekdanje vzhodne Evrope. Zanimivo je tudi to, da so se po vseh državah rezultati v zadnjih desetih letih nagnili v prid Cerkvam, le pri nas se je stanje (skoraj za 10 %) poslabšalo. Na Cerkev tako zelo negativno gleda kar 35% prebivalstva (ocena 1), negativno (ocena 2) pa še naslednjih 25%. Cerkvi je lojalnih le še 9% ljudi, kar bi lahko primerjali s številom nedeljnikov. Te številke so strašne!
Kaj smo storili v zadnjih desetih letih, da se je v družbi ustvarila taka sovražna klima in alergija na vse kar je Cerkveno? So res krivi samo nekdanji komunisti ali smo s svojimi dejanji k temu rezultatu, pripomogli tudi sami? Trdno sem prepričan, da smo si zato tudi sami krivi.
Eden od odgovorov na različnih forumih, zakaj je Cerkev dežurni krivec za skoraj vse in zakaj je vse narobe kar naredi je: »…požrešnost in grabežljivost, gre ji le za denar in moč…«
Pokljuški gozdovi so Cerkvi naredili več škode, kot pa bo imela od njih v naslednjih 50. letih koristi. Blejski otok je znamenje, da Cerkev ne razume svoje vloge, ki ni na gospodarskem ampak na pastoralnem in duhovnem področju. Zakaj se otoka ne da državi, ta pa se zaveže, da bo skrbela za obnovo cerkve na otoku in Mežnarije? Bo zato otoka za farane Bleda in ostale Slovence kaj manj, kot ga je zdaj? To bi bila lahko gesta dobre volje, ki bi pokazala, da posest in posel ni na prvem mestu. Koliko sredstev za obnovo, za plačilo odvetnikov, organizacijskih podvigov, živcev…bi prihranili, če bi se otoku odpovedali. Saj ga ne bi nihče nikamor odnesel.
Nadaljujem. Zakaj se nihče od župnikov ali škofov ni pridružil delav(ce)kam Mure, Gorenja… na protestih proti lastnikom, upravam, državi? Ali ne bi bila to gesta, da je Cerkev ljudem blizu tudi v trenutkih stiske? Kaj ko bi se škofije odpovedale kakšni nabirki in podprle delavke, ki so ostale brez dela. Ali ne bi bil to največji znak bližine in solidarnosti?
Ali je modro pripeljati se na neko župnijo z velikim in širokim avtomobilom in tam pridigati o skromnosti? Je modro obnavljati stavbe, ki s pastoralnimi nameni nimajo veliko skupnega? Je pametno denarno podpreti podjetje, ki trži nemoralne vsebine in misliti, da ljudje tega ne bodo opazili?
Prepričan sem, da bi kakšno izmed naštetih dejanj, ki bi ga spremenili, lahko začelo nagibati tehtnico spet v Cerkveni prid. Cerkev mora namreč postati najmočnejša avtoriteta na duhovnem in moralnem področju, nikakor pa ne uspešna gospodarska družba, ki ji gre za profit in gospodarsko moč.
Prepričan pa sem tudi, da koraki, kakršni koli že bodo, ne bodo lahki in bodo na več naslovih naleteli na gluha ušesa. Žal…