Spoznal sem ga pred leti, kot direktorja založbe Arterika. Založba se je ukvarjala s tiskanjem prestižnejših knjig in grafičnih map starih mojstrov. Slovenija umetnostni vodnik, Kunikejeva suita, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljanske vedute… to je le nekaj prestižnih del, ki se jih spominjam.
Kasneje sem izvedel, da je Jože Klančnik (1931) tudi pesnik. Sodeloval je na nekaj natečajih, ki smo jo pripravili z Mohorjevo iz Celja in bil opažen. Še kasneje sem izvedel za trnovo pot brata Karla, ki je umrl pred 22. leti. Oba sta želela postati pesnika v času, ko je pri nas prevladovala »kramparska« poezija. V Mariboru je skupina v kateri sta bila Klančnika poleg Jožeta Pučnika, Poledeta Bibiča in še nekaterih… ilegalna izdala šest številk literarne revije. V skupino je UDBA vrinila mladega Petra Božiča (tistega, o katerem je prav v teh dneh potekal simpozij (tistega, ki je predlagal Titovo v Ljubljani…)) in ta jih je ovadil. To tudi opisuje v Novi reviji št 5 ali 6…
Klančnika sta kasneje v Ljubljani skupaj z Albinom Šivicem in Janezom Ovscem (očetom znanega etnologa) želela izdati pesniško zbirko Drobne poljane. Bilo je že dogovorjeno pri Cankarjevi založbi, potem pa je brat Karel obiskal Edvarda Kocbeka in želel od njega izvedeti ali njihova poezija, poimenovana tudi Pesmi štirih(!), kaj velja. To opisuje tudi Kocbek, (imenuje jih darovite, a vase zagledane) v svojem dnevniku iz leta 1952. Po tem obisku se je zanje vse spremenilo. Kocbek je bil namreč v nemilosti, z mikrofonom v steni. Pesniške zbirke niso nikoli izdali, Pesmi štirih pa so izšle v drugi sestavi…
Oddaja Naš gost z Jožetom Klančnikom bo na sporedu v soboto 13. marca ob 18.30. Priporočam kot še eno zgodbo v mozaiku zamolčanih literatov. Pesmi bratov Klančnik bo v oddaji doživeti prebiral Jani Urbanc.

V Sloveniji smo pred novo spremembo vlade. Naš »cincavi« premier, ki si rad vzame kak teden za razmislek, bo kmalu imenoval vsaj dva nova ministra, prav lahko pa še kakega. Levičarska srenja nas je v času svojega vladanja popeljala na samo dno socialne, ekonomske, moralne in še kakšne lestvice. Besede klientelizem, korupcija, gospodarski kriminal… so postale del našega vsakdanjika, prilagajanje zakonov po osebni potrebi, možnost premožnih.
Najbolj osovražena »Slovenka leta« je danes odprla svojo spletno stran (»Kresnice« - »Katarinine resnice«, zelo blizu tudi Senice… nomen est omen), kjer bo po svoje prala (barvala) umazano perilo, ali bolje, kjer se bo lahko zagovarjala po svoje. Kjer je ne bo nihče moril z nadležnimi vprašanji, ampak nam bo sama razkrila tisto, kar se ji zdi pomembno.
Morda je res stereotipno, da moškim v politiki več odpustimo, da jih nekaj bolj toleriramo, ampak žensko nastopaštvo pač odbija. Razumemo, da se moški v parlamentu prerekajo, vendar ko v njihovem besednjaku nastopi ženska, se nam to zdi neokusno. Njene besede izrečene v zadnjih tednih, kažejo na nemoč in željo po ugajanju. Kot da je treba določene teme utišati, če pa ne potihnejo, lansirati kakšne nove. Vse to se zdaj dogaja. Odstop kmetijskega ministra je samo kolateralna škoda.
Našim levičarjem teče voda v grlo. Kažejo se nam kot negotovi, notranje razklani, ihtavo skušajoč ohraniti svoj vpliv in moč. Ampak ljudem gredo lasje pokonci. Gospodarska kriza nezadovoljstvo še povečuje. Kot da smo brez vizije in se ukvarjamo samo še z lastno podobo in namišljenimi problemi, tiste resnične pa pometamo pod preprogo. Do kdaj še? Kje že raste palica za vsako r**?

To so prve pomladne rože na našem vrtu. Pred nekaj dnevi sem jih posnel v sončni svetlobi. Vse je že izgledalo, kot da je pomlad končno pobrala moč zimi.

Pa se žal ni tako izkazalo. Zima je spet napela mišice. Ohladilo se je in malim znanilcem pomladi je hladno kot nam, ki se bomo morali podati ven iz toplih hiš. V takem trenutku človek potrebuje nekaj toplega, morda rokavice, še bolje, toplo dlan.

Lansko leto v postu sem začel z objavami fotografij Križevega pota, ki smo jih leta 1988 posneli v Strunjanu. Ob tem sem navedel, kaj piše ob določeni postaji v Evangelijih, oz o katerih postajah Evangeliji molčijo. Prišel sem do 7. postaje. Morda je prav, da skušam cikel nadaljevati.

8. postaja: JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Mk 23,27-31: Za njim (Jezusom) je šla velika množica, tudi žena, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus se je obrnil k njim in rekel:”Hčere Jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in svojimi otroki!..”.

Pod črto pa naj povem še tole:

Šišenski križev pot – Strunjan 1988 - 2010

Prav v teh dneh mineva 22 let odkar smo šišenski ministrantje zbrani na duhovnem vikendu v Strunjanu, posneli križev pot. Bil je kar hladen popoldan, ko smo se od frančiškanske počitniške hiše, romarsko pomikali do strunjanskega križa. Prav tistega, ki so ga nekaj let kasneje polili z bencinom in zažgali. S seboj iz Ljubljane smo s kombijem Tomaža Potokarja, pripeljali ministrantske obleke in obleke za pasijon. Že v Ljubljani smo vedeli, da bo Kristusa igral Gregor Kos (zdaj frančiškan), ostale vloge smo razdelili na kraju samem. Gregorja je najbolj skrbelo, kako bo zdržal dokaj hladno vreme, mene kot režiserja in snemalca pa je najbolj skrbelo, kako bomo uspeli krotiti precej veliko skupino mlajših ministrantov, statistov. Zato smo med pomikanjem proti križu prebirali besedila in hkrati postavljali nastopajoče v fotografov zorni kot. Tudi za žensko zasedbo smo poskrbeli. Marijo je igrala Ana Jeršin, Veronika pa je kasneje postala moja žena... Omeniti moram še Petra Sušnika, katerega Poncij Pilat je tudi zanj verjetno lep spomin na neobremenjene ministrantske dni, pa vojaka Saša Žagarja in Bojana Brežnjaka. Dobro se spominjam, da je Gregor Kos na vrhu omagal. Uspeli smo ga še „pribiti na križ“ potem pa je odhitel na toplo. Pri 13. in 14. postaji ga je tako zamenjal nekdo drug. Morda občutek po snemanju zato ni bil tako dober, kot je bil približno teden dni kasneje, ko smo imeli v domači cerkvi prvo projekcijo posnetih diapozitivov. Spominjam se, da je Gregorjeva babica s solznimi očmi gledala posneto. Tudi ostali v cerkvi so onemeli.
Kaj nas je takrat gnalo? Ne vem natanko. Bil je poseben čas. Povezana skupina, kjer je beseda nekaj veljala. Štela pa so dejanja, na katera se še vedno rad spomnim. Projekcija diapozitivov je kasneje gostovala še v centru, pri Marijinem oznanjenju, kamor jo je ponesel p. Gregor Kos. Sam sem po posnetih diapozitivih izrisal še vse postaje križevega pota, s katerim sem kasneje tudi diplomiral na fakulteti. Skratka zame osebno je ta križev pot, kot navdih, ki se v več etapah vrača. Je kot nikoli končana zgodba, ki se še kar širi.
Ob tem bi se rad zahvalil vsem, ki so (ste) pri postavitvi sodelovali. Hvala za vsak vaš trenutek in pripravljenost. Že 22 let je od tega, precej smo se spremenili, se preselili, poročili. Čas teče. Trdno sem prepričan, da smo s tem križevim potom tudi mi zapustili v času našo sled!

PS: Ostale postaje:
1.
2.
3.
4.
5.
6.in 7.

Izredni zato, ker se je zgodil v nedeljo zvečer in ne kot običajno ob petkih. Izredni tudi zato, ker je bil na tretjo (3.) postno nedeljo že četrti. In izredni tudi zato, ker je bil gost dr Ivan Štuhec, pronicljivi mislec, sicer direktor škofijske gimnazije v Mariboru in predavatelj na Teološki fakulteti. Tema se je tokrat dotikala vprašanja, kako je z participacijo družbenega življenja s strani kristjanov.
Dr. Štuhec je nanizal številne poglede na našo stvarnost, se vprašal, zakaj naši pogledi in zavzemanja v javnosti, ne naletijo na odobravanje. Še več, zakaj so nekateri odkrito sovražni do vsega, kar diši po »krščansko«. Odgovori seveda kažejo na velik razkorak med sekularizirano družbo in zavzemanjem za moralne, etične in presežne vrednote.
Človek je osebno, socialno in presežno bitje. In za vse to mora družba poskrbeti. Zdi pa se, da o tem nima vedno jasnih meril. Včasih se namreč zazdi, da so določeni deli bolj izpostavljeni. Tako osebno prerašča v grobi individualizem, kjer ni več prostora za sočloveka, oz je ta samo sredstvo za izkoriščanje in bogatenje. Prav tako presežne, se pravi religiozne vrednote, kot da nimajo prve teže v svetu ekonomije, komerciale, potrošništva.
In odgovor kaj storiti? Eden izmed možnih je, organizirati se. Glas enega ne zaleže veliko, iniciativa, civilno združenje, pa lahko doseže veliko. Zato je Štuhec kljub vsemu optimist. Srečanja, ki jih obiskuje po Sloveniji kažejo, da se stvari kljub vsemu premikajo. Število ljudi, ki pridejo, poslušajo in s vprašanji sodelujejo, se veča.
To smo opazili tudi na naših Postnih večerih v Kosezah. Gibalo sprememb je namreč nezadovoljstvo in tega je vse več. Ljudje ga želijo izraziti tudi z bolj aktivnim družbenim angažiranjem. In to je morda tudi znak za optimizem.