Lansko leto v postu sem začel z objavami fotografij Križevega pota, ki smo jih leta 1988 posneli v Strunjanu. Ob tem sem navedel, kaj piše ob določeni postaji v Evangelijih, oz o katerih postajah Evangeliji molčijo. Prišel sem do 7. postaje. Morda je prav, da skušam cikel nadaljevati.

8. postaja: JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Mk 23,27-31: Za njim (Jezusom) je šla velika množica, tudi žena, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus se je obrnil k njim in rekel:”Hčere Jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in svojimi otroki!..”.

Pod črto pa naj povem še tole:

Šišenski križev pot – Strunjan 1988 - 2010

Prav v teh dneh mineva 22 let odkar smo šišenski ministrantje zbrani na duhovnem vikendu v Strunjanu, posneli križev pot. Bil je kar hladen popoldan, ko smo se od frančiškanske počitniške hiše, romarsko pomikali do strunjanskega križa. Prav tistega, ki so ga nekaj let kasneje polili z bencinom in zažgali. S seboj iz Ljubljane smo s kombijem Tomaža Potokarja, pripeljali ministrantske obleke in obleke za pasijon. Že v Ljubljani smo vedeli, da bo Kristusa igral Gregor Kos (zdaj frančiškan), ostale vloge smo razdelili na kraju samem. Gregorja je najbolj skrbelo, kako bo zdržal dokaj hladno vreme, mene kot režiserja in snemalca pa je najbolj skrbelo, kako bomo uspeli krotiti precej veliko skupino mlajših ministrantov, statistov. Zato smo med pomikanjem proti križu prebirali besedila in hkrati postavljali nastopajoče v fotografov zorni kot. Tudi za žensko zasedbo smo poskrbeli. Marijo je igrala Ana Jeršin, Veronika pa je kasneje postala moja žena... Omeniti moram še Petra Sušnika, katerega Poncij Pilat je tudi zanj verjetno lep spomin na neobremenjene ministrantske dni, pa vojaka Saša Žagarja in Bojana Brežnjaka. Dobro se spominjam, da je Gregor Kos na vrhu omagal. Uspeli smo ga še „pribiti na križ“ potem pa je odhitel na toplo. Pri 13. in 14. postaji ga je tako zamenjal nekdo drug. Morda občutek po snemanju zato ni bil tako dober, kot je bil približno teden dni kasneje, ko smo imeli v domači cerkvi prvo projekcijo posnetih diapozitivov. Spominjam se, da je Gregorjeva babica s solznimi očmi gledala posneto. Tudi ostali v cerkvi so onemeli.
Kaj nas je takrat gnalo? Ne vem natanko. Bil je poseben čas. Povezana skupina, kjer je beseda nekaj veljala. Štela pa so dejanja, na katera se še vedno rad spomnim. Projekcija diapozitivov je kasneje gostovala še v centru, pri Marijinem oznanjenju, kamor jo je ponesel p. Gregor Kos. Sam sem po posnetih diapozitivih izrisal še vse postaje križevega pota, s katerim sem kasneje tudi diplomiral na fakulteti. Skratka zame osebno je ta križev pot, kot navdih, ki se v več etapah vrača. Je kot nikoli končana zgodba, ki se še kar širi.
Ob tem bi se rad zahvalil vsem, ki so (ste) pri postavitvi sodelovali. Hvala za vsak vaš trenutek in pripravljenost. Že 22 let je od tega, precej smo se spremenili, se preselili, poročili. Čas teče. Trdno sem prepričan, da smo s tem križevim potom tudi mi zapustili v času našo sled!

PS: Ostale postaje:
1.
2.
3.
4.
5.
6.in 7.