V Sloveniji smo pred novo spremembo vlade. Naš »cincavi« premier, ki si rad vzame kak teden za razmislek, bo kmalu imenoval vsaj dva nova ministra, prav lahko pa še kakega. Levičarska srenja nas je v času svojega vladanja popeljala na samo dno socialne, ekonomske, moralne in še kakšne lestvice. Besede klientelizem, korupcija, gospodarski kriminal… so postale del našega vsakdanjika, prilagajanje zakonov po osebni potrebi, možnost premožnih.
Najbolj osovražena »Slovenka leta« je danes odprla svojo spletno stran (»Kresnice« - »Katarinine resnice«, zelo blizu tudi Senice… nomen est omen), kjer bo po svoje prala (barvala) umazano perilo, ali bolje, kjer se bo lahko zagovarjala po svoje. Kjer je ne bo nihče moril z nadležnimi vprašanji, ampak nam bo sama razkrila tisto, kar se ji zdi pomembno.
Morda je res stereotipno, da moškim v politiki več odpustimo, da jih nekaj bolj toleriramo, ampak žensko nastopaštvo pač odbija. Razumemo, da se moški v parlamentu prerekajo, vendar ko v njihovem besednjaku nastopi ženska, se nam to zdi neokusno. Njene besede izrečene v zadnjih tednih, kažejo na nemoč in željo po ugajanju. Kot da je treba določene teme utišati, če pa ne potihnejo, lansirati kakšne nove. Vse to se zdaj dogaja. Odstop kmetijskega ministra je samo kolateralna škoda.
Našim levičarjem teče voda v grlo. Kažejo se nam kot negotovi, notranje razklani, ihtavo skušajoč ohraniti svoj vpliv in moč. Ampak ljudem gredo lasje pokonci. Gospodarska kriza nezadovoljstvo še povečuje. Kot da smo brez vizije in se ukvarjamo samo še z lastno podobo in namišljenimi problemi, tiste resnične pa pometamo pod preprogo. Do kdaj še? Kje že raste palica za vsako r**?