Grlo me še kar boli. Pravzaprav se stanje ni izboljšalo, prej obratno. Celo malo me je začelo boleti še uho. Slabo! GRRR… Tako sem pogledal na splet kaj piše o domačih zdravilih za boleče grlo. In vse se je kar naprej vrtelo okoli grgranja žajbljevega poparka. Imel sem srečo. Lani jeseni sem z morja prinesel nekaj vejic žajblja, ki se je sušil (in bi se verjetno še naprej, dokler ne bi ostal od njega sam prah…), ampak tokrat sem si rekel, zakaj pa ne.
Zavrel sem vodo, vrgel notri nekaj listov žajblja, pustil stati nekaj minut in potem toliko ohladil, da sem lahko grgral. Ne vem ali je bila toplota tista, ki je naredila bolečino znosnejšo ali žajbelj, vendar zaenkrat deluje. Kako bo čez noč, povem jutri. Pripenjam pa še slikico grma, ki mi je reševal grlo in uho.

PS Na sliki je tudi metulj.
PPS Žajbelj moraš obrati takrat, ko je že odcevtel...

Ta me vedno spomni na to, kako je dobro poznati psihologijo množice. Ljudje, ki so Jezusa spremljali od Oljske gore do Jeruzalema, mu vzklikali »hozana judovski kralj«, so po manj kot tednu dni zahtevali njegovo smrt. Bolje bi bilo reči, da so bili zmanipulirani, a vendar to ne zmanjša njihove krivde. Vsak se odloči zase. Med njimi so bili verjetno tudi taki, ki jih je Jezus nasitil v puščavi, morda kdo izmed onih, ki jih je ozdravil… Vse to je zameglila želja po krvi. Kruha in iger je bilo znano rimsko geslo, tudi Judje niso bili daleč. Tudi Slovenci nismo daleč. Pravzaprav je to verjetno obče človeška lastnost. Človek se kot delček množice obnaša drugače, kot bi se sam. Nekatere zavore padejo in nato se utrne plaz. Zato zna množica linčati nedolžnega, neobsojenega, posameznika. Če se vmeša še vojska, dobimo križev pot. In to se je zgodilo pred 2000 leti. O tem še danes razmišljamo. Ta dogodek je pustil tako globoke sledi v zgodovini, da nas še vedno zaznamuje.
Zato bomo nesli butarice k blagoslovu. Pred Jezusa bomo polagali zelenje in mu peli hozana. A vendar bomo v sebi skušali biti drugačni od množice. Če se Jezus obrača vsakemu posamezniku, mu potem mi dolgujemo osebni odgovor. In ta naj ne bo tak kot množice na Veliki petek.

Preden grem spat bi rad z vami delil naslednje pričevanje.
Že zjutraj sem se zbudil s slabim počutjem. Zato sem dopoldan vzel Lekadol in upal, da mi uspe pripeljati popoldanski radijski program do konca. Danes sem bil namreč dežurni na programu od 14.h do 19.h. Splošno slabo počutje se tudi v službi ni popravilo in z bolečim grlom in bolečinami v kosteh sem opravil s programom.
Večer pa je bil še dolg, kajti pri večerni maši se je začela birmanska devetdnevnica, in zatem še sklep koseških postnih večerov. K maši sem še prišel, a me je med njo začelo tresti in mraziti, zato je bila edina logična pot domov. Vzel sem še en Lekadol in legel. Nemirno sem skušal zaspati…
In zdaj k nadaljevanju zgodbe tja, kjer me ni bilo več. Maša je minila in ljudje so se zbrali na križevem potu v župnijski dvorani. To je bilo zadnje sklepno dejanje letošnjih Koseških postnih večerov. Žena, ki je bila navzoča, mi je povedala, da je bilo vzdušje zelo lepo. Tokrat so molili ob mojih, intimno osvetljenih slikah križevega pota, ki visijo v dvorani. Še pred tem pa je župnik povedal, da sem zbolel in se mi tudi zahvalil za pomoč pri pripravi Postnih večerov. Hkrati je rekel, da se me lahko spomnijo v molitvi. Hvala mu za to! Namreč, tukaj je zdaj ta nenavadnost, težko umljiva, naključna… Med nemirnim spanjem sem se dobro preznojil. Ko je prišla žena, mi je najprej izmerila vročino, ki je ni bilo (več). 36.8, je kazal termometer. In mene je prijela lakota. Dobro znamenje, glede na to, da vse od hladne malice nisem nič zaužil. Roko na srce, grlo me še malo boli, ampak počutim pa se veliko bolje.
V luči vere lahko zapišem, da je molitev zdravilna. Na čisto oprijemljiv način mi je bilo to pokazano. Nisem prosil za pomoč, ampak nekaj je kljub temu delovalo name. Naključje? Nisem več najmlajši, nekaj sem v življenju že dal skozi, tako da v naključja več ne verjamem. Vse se mora zgoditi z nekim namenom, le da ga v prvem trenutku navadno ne prepoznamo. Čudovito ali ne? Prazniki, ki so pred nami, bodo posebej blagoslovljeni. V to sem prepričan.

Materinski dan je že skoraj za nami. Na radiu smo ga združili še s sv. Jožefom in ob malici poskusili tudi pecivo… Zakrivila ga je moja žena in sodelavec Robert, je rekel, da pričakuje nocoj recept. Kako bi lahko odrekel tako prijazni prošnji? Tule je: (naj imajo še druge mame kaj dela)

Jabolčna pita z mandlji
Sestavine za testo:
400 g moke,
150 g sladkorja v prahu,
150 g masla,
ščepec soli,
naribano lupine ene limone,
3 jajca.

Sestavine za oblogo in preliv:
4 jabolka,
sok ene limone,
3 jajca,
150 g kisle smetane,
50 g sladkorja,
1 žlica jedilnega škroba (Gustin)
pol žličke cimeta.

Sestavine za mandljevo maso:
100 g masla,
100 g sladkorja,
3 žlice mleka,
1 žlica medu,
175 g sesekljanih mandljev,
75 g rozin,
50 g suhih brusnic.

Priprava:
1. V skledo presejemo moko in sladkor v prahu, ter ju z maslom zgnetemo v testo. Vmešamo sol, limonino lupino in jajca. Testo zavijemo v folijo in za približno 60 minut postavimo na hladno.
2. Jabolka olupimo in naribamo, ter pokapamo z limoninim sokom. Za preliv razžvrkljamo jajca, kislo smetano, škrob, cimet in sladkor. Pečico segrejemo na 175 stopinj (ventilatorska na 155).
3. Testo razvaljamo in ga položimo na namaščen pekač (lahko na peki papir). Na testo potresemo jabolka in jih prelijemo s prelivom. Za mandljevo maso zavremo mleko, sladkor, maslo in med. Dodamo mandlje in kuhamo 2 minuti. Dodamo oprane rozine in brusnice. Mandljevo maso porazdelimo po kolaču in pečemo približno 40 minut.
4. Pa dober tek vsem mamam!

Besedo sejemo v teh dneh misijona. Vesel in počaščen sem, da je majhen delček tudi moj. Namreč, v tako odlični škofovski družbi, to res ni kar tako. Besede padajo kot semena. Ne vemo kam in kje bodo našle rodovitno prst in vzklile.
Obisk naših internetnih strani se je v dneh misijona povečal za kakih 60 %. To je merljiv podatek, ki nekaj pove, verjamem pa, da se je dvignilo tudi število radijskih poslušalcev. Kljub vzpodbudnim odmevom ne vemo, kje se bodo pokazali rezultati. Jih bomo sploh doživeli? To so drobne uganke življenja, kdo bi nanje lahko odgovoril?
A vedno kane tudi kakšna kaplja pelina, ki nas opomni, da je ta svet še daleč od normale. Za te kaplje navadno poskrbijo kakšni preveč dobronamerni zagreteži, ki jih Beseda vedno obide. Ti ostanejo vedno samo pri formi in nikoli ne zaplujejo na globoko. Tako je nocoj ena taka krščanska duša ob poslušanju večerne Kateheze, več časa izgubila ob kontroli, kako voditelj naslavlja gosta, kot ob tem, kar gost govori. In še tisto, kar je napisala ne drži. Namreč gostov, pa čeprav so duhovniki, ne naslavljamo še posebej z besedo gospod. Pri predstavitvi vedno povemo funkcijo in ime, gospoda in gospo pa spuščamo… Tako je pač pravilo. Pa naj je gost še tako žlahten in pomaziljen, celo če je nadškof ali predsednik države.
Zato takim »preveč« čutečim, želim rešitev notranjih težav in odplutje na globoko. Poslušanje bistva povedanega in ne ustavljanja na formalnostih. Želim jim vstop v Katedralo, naj se ne ustavijo zunaj, kjer je morda del prekrit z zidarskimi odri. Prava lepota priprave se pokaže le odprtim srcem, zato vstopite. Ni še prepozno.