Besedo sejemo v teh dneh misijona. Vesel in počaščen sem, da je majhen delček tudi moj. Namreč, v tako odlični škofovski družbi, to res ni kar tako. Besede padajo kot semena. Ne vemo kam in kje bodo našle rodovitno prst in vzklile.
Obisk naših internetnih strani se je v dneh misijona povečal za kakih 60 %. To je merljiv podatek, ki nekaj pove, verjamem pa, da se je dvignilo tudi število radijskih poslušalcev. Kljub vzpodbudnim odmevom ne vemo, kje se bodo pokazali rezultati. Jih bomo sploh doživeli? To so drobne uganke življenja, kdo bi nanje lahko odgovoril?
A vedno kane tudi kakšna kaplja pelina, ki nas opomni, da je ta svet še daleč od normale. Za te kaplje navadno poskrbijo kakšni preveč dobronamerni zagreteži, ki jih Beseda vedno obide. Ti ostanejo vedno samo pri formi in nikoli ne zaplujejo na globoko. Tako je nocoj ena taka krščanska duša ob poslušanju večerne Kateheze, več časa izgubila ob kontroli, kako voditelj naslavlja gosta, kot ob tem, kar gost govori. In še tisto, kar je napisala ne drži. Namreč gostov, pa čeprav so duhovniki, ne naslavljamo še posebej z besedo gospod. Pri predstavitvi vedno povemo funkcijo in ime, gospoda in gospo pa spuščamo… Tako je pač pravilo. Pa naj je gost še tako žlahten in pomaziljen, celo če je nadškof ali predsednik države.
Zato takim »preveč« čutečim, želim rešitev notranjih težav in odplutje na globoko. Poslušanje bistva povedanega in ne ustavljanja na formalnostih. Želim jim vstop v Katedralo, naj se ne ustavijo zunaj, kjer je morda del prekrit z zidarskimi odri. Prava lepota priprave se pokaže le odprtim srcem, zato vstopite. Ni še prepozno.