Preden grem spat bi rad z vami delil naslednje pričevanje.
Že zjutraj sem se zbudil s slabim počutjem. Zato sem dopoldan vzel Lekadol in upal, da mi uspe pripeljati popoldanski radijski program do konca. Danes sem bil namreč dežurni na programu od 14.h do 19.h. Splošno slabo počutje se tudi v službi ni popravilo in z bolečim grlom in bolečinami v kosteh sem opravil s programom.
Večer pa je bil še dolg, kajti pri večerni maši se je začela birmanska devetdnevnica, in zatem še sklep koseških postnih večerov. K maši sem še prišel, a me je med njo začelo tresti in mraziti, zato je bila edina logična pot domov. Vzel sem še en Lekadol in legel. Nemirno sem skušal zaspati…
In zdaj k nadaljevanju zgodbe tja, kjer me ni bilo več. Maša je minila in ljudje so se zbrali na križevem potu v župnijski dvorani. To je bilo zadnje sklepno dejanje letošnjih Koseških postnih večerov. Žena, ki je bila navzoča, mi je povedala, da je bilo vzdušje zelo lepo. Tokrat so molili ob mojih, intimno osvetljenih slikah križevega pota, ki visijo v dvorani. Še pred tem pa je župnik povedal, da sem zbolel in se mi tudi zahvalil za pomoč pri pripravi Postnih večerov. Hkrati je rekel, da se me lahko spomnijo v molitvi. Hvala mu za to! Namreč, tukaj je zdaj ta nenavadnost, težko umljiva, naključna… Med nemirnim spanjem sem se dobro preznojil. Ko je prišla žena, mi je najprej izmerila vročino, ki je ni bilo (več). 36.8, je kazal termometer. In mene je prijela lakota. Dobro znamenje, glede na to, da vse od hladne malice nisem nič zaužil. Roko na srce, grlo me še malo boli, ampak počutim pa se veliko bolje.
V luči vere lahko zapišem, da je molitev zdravilna. Na čisto oprijemljiv način mi je bilo to pokazano. Nisem prosil za pomoč, ampak nekaj je kljub temu delovalo name. Naključje? Nisem več najmlajši, nekaj sem v življenju že dal skozi, tako da v naključja več ne verjamem. Vse se mora zgoditi z nekim namenom, le da ga v prvem trenutku navadno ne prepoznamo. Čudovito ali ne? Prazniki, ki so pred nami, bodo posebej blagoslovljeni. V to sem prepričan.