Tole sem danes poslal namesto opravičilo na hčerino šolo...

"Izvedeli smo, da boste tudi letos naše otroke peljali na »Pot spominov in tovarištva«. Menim, da je omenjena prireditev ideološka in kot taka ne prispeva ne k (resničnemu) spominjanju in ne k tovarištvu.

Zeleni obroč okoli Ljubljene ureja istoimensko društvo, ki ga je ustanovila »Zveza združenj borcev« NOB. Ta veteranska organizacija, se je sicer negativno opredelila do izvensodnih pobojev političnih nasprotnikov, ki so jih že po koncu druge svetovne vojne, izvrševali po ukazu takratnega maršala. Vendar pa do danes ni storila nič, da bi se krivci za vojne zločine, vsaj moralno obsodili. Tako smo se znašli v poziciji, da imamo, kot pravi Tine Hribar, Zločin, nimamo pa zločincev. Še več! ZZB NOB ohranja spomin na nekdanjega diktatorja tudi z zasajanjem dreves okoli ljubljanskega obroča. Predsednik njihove organizacije pa se z množico praporov in rdečih zvezd, fotografira z otroki ob poti in tako ustvarja lažen mit o množičnosti strinjanja z omenjenim početjem.

To ostro zavračam in sprašujem, kako lahko šole na tako ideološko sporno prireditev pošiljajo otroke brez strinjanja staršev? Kot javna šola bi morali poskrbeti, da bi se take prireditve udeležili samo tisti, ki to podpirajo in bi jim dovolili starši, za ostale pa bi v šoli morali pripraviti alternativne dejavnosti.

Vsa leta do zdaj smo ob taki priliki pisali opravičila za izostanek. Kot da bi se morali opravičevati, ker otroka na tako prireditev ne pustimo. Letos sem se odločil za protest, saj se nimam za kaj opravičevati.

Zato jutri 7. maja, hčere Katarine ne bo na Pohod!
Lep pozdrav
Jože Bartolj"

Mesec maj nekateri imenujejo kar najlepši v letu, kar je povezano s prebujanjem narave, zmago življenja nad smrtjo zime. Mesec majnik je poleg septembra, tudi mesec porok se takrat poroči največ parov. Dnevi so toplejši in v gozdu zacvetijo šmarnice. Maj pa je tudi Marijin mesec, saj je Nebeški kraljici ta mesec posebej posvečen. Majniška marijanska pobožnost je nastala v povezavi s čaščenjem lesa križa v maju, s čimer so v nemških deželah nadomestili pogansko majsko drevo. Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču leta 1851, leta 1855 pa je s knjigo Janeza Volčiča: „Šmarnice“ dobila tudi izvirno ime po cvetlici, ki takrat cvete in diši. Slovenska cerkvena glasba je za šmarnice prispevala tudi posebne šmarnične pesmi na besedila, ki so nastajala in bila objavljena v verskih revijah; spomnimo se npr. pesmi Spet kliče nas venčani maj... Šmarnično branje je vsako leto ubrano na neko temo, ki je tudi v navezavi s Kraljico majnika. V nakaterih župnijah ga berejo bralci, laiki, v nekaterih župnijah pa šmarnična razmišljanja na določeno temo pripravijo celo župljani sami, seveda v dogovoru z župnikom. Tudi to je dobrodošel prispevek pri pristnejšemu doživljanju župnijskega življenja. Šmarnice so praznik cele župnije. Zato je prav, da cerkev kot naš skupni župnijski dom, v teh dneh ne sameva.

4. maja 1980 je umrl Josip Broz Tito. Diktator in samodržec, ki je počistil s svojimi političnimi nasprotniki, je za nekatere še vedno oboževana osebnost, ki se je spominjajo z nostalgijo. Srbski avtor Pero Simić je pred kratkim izdal knjigo Tito – skrivnost stoletja, v kateri dokumentirano razkraja nekatere mite, o našem dobrem strugarju iz Kumrovca…

Tito je bil osebnost, ki je »naredila« Jugoslavijo in ta je obstajala, dokler je obstajal on. Kaj bo potem z njo, ni bilo načrtovano.
Postavlja se vprašanje, kako je lahko človek s skromno izobrazbo, ki je celo ponavljal prvi razred osnovne šole in bil nato po poklicu pomožni ključavničar, zrasel v zelo inteligentno politično osebnost…? Kako to, da je igral celo klavir?
Tito je v Sovjetski zvezi pisal karakteristike o svojih političnih sopotnikih. Odgovoren je za smrti vsaj 100. komunistov , ki so jih Sovjeti pobili zaradi njega. Med njimi sta bili tudi dve njegovi ženi…
Tudi v Španski državljanski vojni je pisal karakteristike, tokrat o sovjetskih obveščevalcih…
Tito je bil izjemno lojalen do pakta Stalin Hitler.
Njegov osnovni cilj ni bila osvobodilna vojna, ampak kako priti na oblast.
Leta 1943, ko je izgledalo, da se bodo zavezniki izkrcali v Dalmaciji, so potekala pogajanja o sodelovanju z Nemci. V njih so sodelovali Koća Popović, Vladimir Velebit in Milovan Đilas, takrat Titovi najbolj zaupni možje.
Tito ni osvobodil Jugoslavije, ampak je Srbijo je zasedlo 300 000 sovjetskih vojakov in ustoličilo Tita in prosovjetski sistem.
Tito je naročil povojne izvensodne poboje, vsi ostali so bili izvrševalci te naloge. Stalin je Poljske komuniste grajal, ker so bili do svojih »razrednih sovražnikov kolegialni«. Za vzgled jim je postavil Tita, ki je svoje dal pobiti…
Tito je na lastno roko poslal vojsko v Albanijo in s tem razjezil Stalina. Dejansko je leta 1948 Stalin rekel Titu ne in ne obratno. Tito se je potem še do konca leta 1949 trudil pomiriti Stalinovo jezo z novo nacionalizacijo, obračunom s kulaki, zasebno lastnino. S tem se je dejansko pokazal bolj stalinskega od Stalina samega.
Tito je leta 1962 na kongresu v Splitu rekel, da so komunisti izgubili vladajočo vlogo. To je pomenilo, da morajo še naprej biti ljudje prvega reda, odgovorni za vse. Deset let pozneje je še obračunal s srbskimi in slovenskimi liberalci in v intervjuju za Vjesnik poudaril, da smo »šli z demokracijo predaleč…«
Prejemal je otroške dodatke celo za dva vnuka, ki sta imela še živega očeta. Na potovanjih so z njim nosili dva kovčka. V enem je imel marke (devize) v drugem pa zlato in nakit. Bil je človek, ki je odrasel s sindromom siromašnega otroka.
To je le nekaj zanimivosti, ki dajo misliti. Tistemu, ki to hoče. (Morda bi tudi ljubljanski župan, moral prebrati kakšno knjigo o Titu. Da ne bo tako neobveščen.)

Praznik dela se izteka. Mineva dan, ki je v minulih desetletjih predvsem v socialističnih državah, dobil izrazito negativno, ideološko konotacijo. Pa to ni prav. Dela ne bi smeli izkoriščati v ideološke namene. Zanimivo, da se nam to dogaja tudi zdaj, ko smo mislili, da so ti časi za vedno minili in bomo lahko praznovali praznik dela, kot tisti, ki živimo od dela svojih rok.

Vendar pa nam danes o delu demagoško govorijo tisti, ki so lastniki kapitala in oni ki govorijo s pozicije moči, se pravi države. Res neverjetna logika za leto 2010. In kje slavijo delavci? Tisti, ki živijo s 600€ bruto? Koga poslušajo oni?
Morda je zdaj pravi čas za spraševanje o pravici do dela? Vedno nam govorijo le o naših dolžnostih. Vendar je delo tudi človekova pravica, celo ena temeljnih pravic, ki omogoča človeku, ob pravičnem plačilu za delo, dostojno življenje. Evropo in svet tako ob 1. maju spet zajema val delavskega nezadovoljstva. Kajti gre za osnovni nesporazum, ki ga pred nas polagata delo in plačilo zanj. Če bi ves denar na svetu pravično razdelili, tako da bi ga vsi imeli porazdeljenega po potrebi, med nami ne bi bilo revščine in socialne disharmonije. Prav tako ne bi bilo ekstremno bogatih ljudi, ki obračajo tako velik kapital, kot ga ima kakšna revna afriška dežela. Zakaj bi pravzaprav ga? Nihče ne bo umrl bogat, kajti bogastvo ni večnostna kategorija.
Še nekaj mi hodi na misel. Ob vseh mladih brezposelnih, ki ne morejo priti do dela, nam obetajo podaljšanje delovne dobe. Recimo, da meni ne bi bilo nič hudega. Svoje delo opravljam z veseljem, če mi bo glas služil, ne vidim velike težave. Kaj pa naj rečem ob svojem prijatelju, ki je strojnik v tovarni? Ali ona kolegica, ki dela kot trgovka v Mercatorju? Bosta lahko svoje delo opravljala do 63 oz. 65. leta? Nekaj v sistemu ne deluje prav. Strinjam se, da ob taki demografski politiki, tako velikem številu upokojencev in pričakovani povprečni starosti, sistem ne bo zdržal. Ampak ali je taka rešitev res prava? Tak sistem nas pelje do končne rešitve, ki pravi, da je nekaj vreden samo tisti, ki lahko iz njega še nekaj „izmolzemo“. Ko tega ne moremo več, je najbolje, da ga ni več... Delaš dokler lahko, potem pa... odpeljemo starejše v gozd in jih tam pustimo. Vam to zveni znano? Bi bila za tak sistem, kjer je storilnost na prvem mestu, obvezna evtanazija sprejemljiva? Saj veste začne se z dovoljeno, nadaljuje pa...
Ja, delo nas določa. Ne pustimo pa mu, da nam zavlada!

Spet doma, bi lahko zapisal. Za nekaj kratkih uric smo »pobegnili« v kraje, kjer teče čas drugače… Tam že vse diši po poletju, čeprav so barve še pomladne. Ko se sonce prav upre in ne piha, popotniku ali delavcu, višek obleke kar samo potegne s telesa. Bili smo pridni in še kako je bilo potrebno, da smo odšli na Otok. Zdaj bodo vse stvari za poletje pripravljene, sicer lahko tudi ne bi bile.
Za mene je na morju zdaj najlepše. Dan postaja vse daljši, ni še tiste prave vročine in turistične gneče in ljudje so prijazni, spočiti. Vse to se v turistični sezoni spreminja, bolj kot gre ta proti koncu. Zato rad odidem na dopust čimprej.
Glede na delo, ki smo ga opravili nisem imel veliko časa za fotoaparat. Kljub temu, tako za »gušt«, pripenjam drobna vtisa. Morda razveselita še koga.

Zaspani pristan z nekaj čolni in kristalno čisto vodo.

Tale čmrlj me, za razliko od žužka na desni, ni hotel pogledati v oči. Ko sem ga skušal obrniti, pa je raje odletel.