Tole sem prejel že davno. Nagovarja tudi danes, še sploh tiste, ki ves čas hitijo...

"Videl je veliko množico,
zasmilila se mu je ter ji je govoril o neustavljivi Božji ljubezni.
Ko se je zvečerilo, so mu njegovi učenci dejali:
Gospod, odslovi vendar ljudstvo, pozno je že, tudi časa nimajo več.
Ponudite jim ga vi, je rekel, dajte jim nekaj svojega časa!
Saj ga tudi sami nimamo, so odvrnili, kako pa naj tako malo časa,
kolikor ga imamo, razdelimo toliko ljudem?
Vendar je bil med njimi nekdo, ki je imel na voljo pet prostih terminov,
za vsak primer, zraven tega pa še dvakrat po četrt ure.
Jezus se je nasmehnil in vzel teh pet terminov in tistih dvakrat po četrt ure v svoje roke.
Ozrl se je k nebu, se zahvalil, blagoslovil in dal svojim učencem,
naj ta dragoceni čas razdelijo množici.
In glej: ta pičli čas je zadoščal vsem.
Ob koncu je ostalo še dvanajst dni od tistega malo časa.
Pripovedujejo, da so se vsi čudili.
Spoznali so namreč, kako je nemogoče postalo mogoče."
(po Mt 14,13-21)

In bili smo: kje?

Tam kjer pogled s poti izgleda takole.

Kjer je sredi travnika spomenik nekomu, ki je umrl leta 1926.

Kjer lahko otroci takole brezskrbno pohajkujejo po travi.

Kjer je na pobočju ljubka starinska cerkvica.

To je seveda...? Romarska cerkvica sv. Hieronima pod Nanosom. Na tej fotografiji pogled nosi po Vipavski dolini proti Čavnu. Gre za zelo lep, eno dobro uro in pol dolg, sprehod od izhodišča pri Lovski koči, kjer lahko parkiramo avto, ki smo ga pripeljali po serpentrinasti cesti iz Podnanosa. Takoj, ko se prebijemo čez gozd, se nam ponudijo prekrasni pogledi na Vipavsko dolino in daleč proti morju, celo do Benetk. Od cerkvice je le še pol ure vzpona do Nanosa, kjer je tudi točka Slovenske planinske transverzale.

Ker je bilo o letošnji gledališki predstavi Pod svobodnim soncem, že kar nekaj zapisanega na Juretovem in Matjaževem blogu, naj pri meni za spremembo spregovorijo slike.

V Erbergovem paviljonu graščine Dol pri Ljubljani so pred Marijinim praznikom (15.8.) odprli razstavo slik akademskega slikarja in cistercijana p. Gabrijel Humeka (1907-1993). Gre za majhen izbor njegovih del, ki jih je sicer ohranjenih okoli 400.
Ko rečemo duhovnik - slikar, imamo v zavesti predvsem ime Staneta Kregarja, ki je izjemno zaznamoval sodobno slovensko, v zgodovino se je zapisal tudi kot prvi nepredmetni (abstraktni) slikar pri nas. Kregar je bil slikar, ki se je po besedah umetnostnega zgodovinarja in kritika Jureta Mikuža, po vojni, „skoraj edini odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo.“
Gabrijel Humek pa je tako motivno, kot izrazno iz „drugega testa“ kot Kregar. Kontemplativec, ki je večino svojih del ustvaril v tihoti svoje meniške celice, je bil usmerjen v svet, krajino, fantazijske, gledališke scenografije, temačne prostore, kjer prevladujejo dramatične sence. Njegova dela vabijo v svet tišine, meditacije, svetlobe in sence ter skrivnostnega notranjega sveta. Še najlažje bi ga primerjali z italijanskim nadrealistom, ustanoviteljem metafizičnega slikarstva, Giorgiom de Chiricom, čeprav so razlike seveda očitne. Humek je imel od leta 1950, ko je prvič samostojno razstavljal v Ljubljani, še 17 samostojnih razstav.
Njegove slike so večinoma na ogled v Stični, v domu duhovnih vaj in tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem. Prav tam sem se z njegovim delom tudi prvič seznanil. Na voljo je nekaj literature, med drugim knjiga, katalog del, ki je izšel leto po njegovi smrti ob spominski razstavi v Novem Mestu. Nekega širšega javnega priznanja in obeležitve pa Humek žal ni dobil. Prav tako ga ne najdemo v slikarskih antologijskih postavitvah oz monografijah. Škoda.

Matjažev zapis o kolesarjenju do Višarij me je navdušil in tako smo se večji člani družine naložili v avto, na streho avtomobila (hvala Jure!) naložili kolesa in jo mahnili do Mojstrane. Tam smo parkirali in se nato podali po kolesarski poti D-2 do Italije. Samo pohvalim lahko traso, okolico, urejenost poti, ponudbo ob poti in seveda izjemne poglede na gore. Za kakšnega bolj resnega kolesarja, se pot nadaljuje še naprej v Italijo in Avstrijo, vendar pa smo se mi odločili samo za traso do meje in potem za vztrajne še vzpon v Planico. Tudi vožnja v skupini se je kar obnesla. Vozili smo sicer počasi, v tempu najpočasnejšega, ampak tudi tako se klešemo kot družina, da se znamo prilagoditi, razumeti drugega in ga podpirati. Zelo priporočam.

Po trasi stare železnice, pred Gozd Martuljkom.

Pogled proti Planici.

Le še nekaj sto metrov do italijanske meje.