Prihodnji teden se, podobno kot lani, spet odpravljamo na kolesarjenje. Lani smo kolesarili po Slomškovi poti od Ponikve do Št. Andraža in naslednji dan od tam do Maribora. Letos pa se ob Malem Šmarnu odpravljamo na Višarje. Začeli bomo v torek 7. septembra zjutraj na Brezjah odkoder se bomo preko Breznice in Dovjega odpeljali do Kranjske gore in nato do Trbiža. Zvečer naj bi izpod Višarij pripravili tudi oddajo »Juretov večer« v živo.
Poti je le za kakih 70 km, pa še ta ni posebno zahtevna, tako da se obeta prijetno romanje. Vseskozi se bomo oglašali tudi v radijski program. Naslednji dan se bomo peš povzpeli na Višarje in od tam prenašali praznično sv. mašo. Kot lani bom tudi tokrat vzel s seboj fotoaparat, da bo vse dokumentirano in tudi sprotno na spletu. Tiste, ki imate čas in voljo pa vabim tudi, da se nam pridružite. Saj veste, več kot nas bo, lepše bo.

In še fotografija dela ekipe od lani: (od leve) Blaž Lesnik, Urša Sešek, Urška (tedaj še Rutar, danes) Hrast, avtor, Helena Škrlec, Nataša Ličen in Jure Sešek.

Včeraj sem bil na novinarski konferenci v Moderni galeriji, kjer so predstavljali ponovno srečanje skupine OHO tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Ta konec tedna bo tako avantgardno precej zanimiv kajti zastavlja se vprašanje kaj lahko umetniška skupina iz srede šestdesetih let danes še sporoči gledalcu. Pa pravzaprav nisem mislil pisati o Marku Pogačniku, Marjanu Cigliču, Iztoku Geistru, Milenku Matanoviću, Franciju Zagoričniku, Tomažu Brejcu, Davidu Nezu, Tomaž Šalamunu, Alešu Kermaunerju in drugih, ki so sestavljali to umetniško skupino in se leta 1971 samoukinili kot OHO.
Že pred tem sem na Jakopičevem sprehajališču naletel na arhitekturno razstavo „Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo 2007, 2008, 2009“. Nagrada je priznanje arhitektom, ki se z inovativnimi pristopi ukvarjajo z okoljsko problematiko. Na razstavo sem se pripeljal s kolesom in v prvem hipu opazil le del zapisan v angleščini, čeprav sem kasneje ugotovil, da je razstava vseeno dvojezična slovensko - angleška. Razstava je mimogrede odlična, ampak o vsebini kdaj drugič.
Na tiskovni v Moderni galeriji je najprej govoril kustos Igor Španjol, nato kustos Branko Franceschi iz zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, nato še en hrvaški kustos in končno eden od OHO-jevcev David Nez, ki se je po 40 letih spet vrnil v Ljubljano in Zagreb.
Edine slovenske besede v tem času nam je namenil Španjol. Hrvaška gosta sta govorila v hrvaščini, Nez pa v angleščini. Nihče nas ni vprašal, če bi želeli prevod. Vsi vedo, da tukaj vsi govorimo tako hrvaško kot angleško. Dobro! Taki pač smo, hitro preidemo na besednjak soseda.
Vendar pa si ne znam predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi razstavo v Zagrebu, Trstu, Berlinu, Parizu..., poleg domačih opremil še slovenskimi podnapisi. Ne vem, kako bi me gledali, če bi na tiskovni konferenci nacionalnega muzeja za sodobno umetnost v Parizu govoril le v slovenščini? Bi me prevajali? Izgleda kot bi ne živeli v prestolnici samostojne države s svojim knjižnim jezikom, ampak v kakšni izpostavi ameriške ali angleške kolonije. Ali gre zgolj za samoumevnost, ki meji na malomarnost? Ob takih primerih se mi zastavlja vprašanje, ali je neupoštevanje domačega jezika tudi nespoštovanje tukaj živečih, ali na nekem nivoju celo kulturni imperializem!

Milenko Matanović, David Nez in Igor Španjol

Prvi september prinese poleg meteorološke jeseni, ki je sicer letos nastopila že kak dan prej, tudi novo šolsko leto. Parkirišča pred šolo so polna, starši se pogovarjamo, kaj vse smo doživeli med počitnicami. Otroci vdihujejo vonj po novih zvezkih in barvicah, opazujejo nove učiteljice. Nekatere imajo samo nove frizure, nekatere nove priimke... Kaj vse bo prineslo novo šolsko leto? Zavarovalnice so se takoj odzvale in poslale ponudbe, za vsak primer, če se komu kaj zgodi. Na mizici je vrsta ponudb, za sinove nogometašev in hčerke baletk. Ravnateljica potrpežljivo razlaga novo-stari šolski red. Učiteljice kličejo učence in vsi skupaj korakajo proti svežeprebeljenim razredom. Buške in zamere od lanskega leta so se pomirile, stari prijateljčki razpravljajo o počitnicah in delajo načrte, kako bodo igrali žogo.
A vse to so le zunanji vtisi. Kaj se plete znotraj? Kako te lahko zavaruje zavarovalnica, če doma ne dobiš občutka za varnost? Koliko otrok bo odšlo v šolo in ne bodo vedeli, ali je šola le kratkočasna zabava v času, ko sta starša v službi, ali resna zadeva, ki pripravlja na življenje? O tem lahko razmišljamo starši. Otroci pa si ne delajo velikih problemov. Zakaj bi si jih le! Tudi mi si jih nismo, ko smo bili v njihovih letih. Zato naj ostane le delček vtisov, pa čeprav zunanjih, ki so lepi in vzpodbudni. Že jutri bo namreč nov dan in zvezki ne bodo več dišali (samo) po novem...

Politika je umetnost možnega, spoznavamo v zadnjih dneh še posebej intenzivno ob vložitvi obtožnih nalogov (oz obtožnice) v primeru Patria. Za nami so že (najmanj) trije preobrati, ko se je zgodba zasukala v svoje nasprotje. Ali je Janez Janša prejel obtožni nalog, ali so ga prejeli samo na Mladini? Je višja državna tožilka Hrastarjeva želela le očrniti največjo opozicijsko stranko pred lokalnimi volitvami? Koliko imajo pri vsem skupaj nekdanje strukture Udbe, ki ji je pripadal tožilkin mož in koliko stare zamere, ki se vlečejo že od afere Depala vas? Kako lahko Mladina dobi dokumente prej kot obtoženci in kako lahko urednik Repovž, kljub dematiju Hrastarjeve, da ni vložila obtožnice proti Janši, trdi, da je njihova zgodba verodostojna? Kam bo vse skupaj še odneslo in kdo bo na koncu potegnil kratko?
Vprašanj je še veliko. Resnih odgovorov, ki niso samo špekulacija malo. Vsi pa dajejo slutiti, da se v zaodrju razvija zgodba, ki je ne poznamo. Prav tako ne vemo, kdo v resnici vleče niti iz ozadja in kakšen je celoten izplen. Kdo komu kaj dolguje in kako mu bo ta to plačal?
Če potegnem črto čez dva poletna meseca, lahko ugotovim, da letos ni bilo prav veliko časa kislih kumaric. Kar naprej so nas dohajale in prehitevale afere, aferice, zgodbe in zgodbice. Včasih se mi zdi, da nas politika obravnava kot otroke. Ob vseh neverjetnih stvareh v katere nas prepričujejo, čakam še, da nas pošljejo v posteljo z dolgim nosom, kajti jutri bo spet nov dan in čas za novo pravljico…

Ko sem zadnjič razmišljal o spominu in spominih, nisem povedal za zanimivo vajo, ki jo vsakemu priporočam. Namreč »brskanje« po spominu, ki pripelje do prvega spomina. Kam seže vaš prvi spomin? Koliko ste bili stari, kje ste živeli in seveda kaj se je takrat zgodilo? Skušajte to opisati čimbolj polno, s čimveč podrobnostmi. Rezultati bodo nedvomno zanimivi in presenetljivi.
Moj prvi spomin sega v poletje ali zgodnjo jesen leto po rojstvu. Spominjam se, da sem že racal, nedvomno pa sem še nosil plenice. Takrat smo še živeli v Savljah, kjer sta bila moja starša podnajemnika pri gospe, ki se je pisala Dornik. Spominjam se, da sem počasi zavil okoli vogala hiše. Tla so bila betonska in za hišo so morale biti stopnice z robnikom ob strani. Vse skupaj je oblivala zelena svetloba, ki je prosevala čez košato drevo. Zelena je bila tudi hiša. Če bolje pomislim, je bilo po intenzivnosti barv bolj poletje kot jesen. Nekaj sem že brbljal, kajti spominjam se tudi, kaj sem povedal mami, ko sem se vrnil izza vogala hiše, tako bolj na široko. Bil je le en zlog, ki sem ga dvakrat ponovil. Kaj je bilo potem, kako je odreagirala, tega se več ne spominjam.
Večkrat se sprašujem, zakaj se spominjam ravno tega dogodka, kakega drugega pa ne? Kaj je bilo takega v tisti kombinaciji zelenih tonov, da se mi je tako vtisnila v spomin? In če zdaj na hitro izračunam, je moral biti to avgust leta 1970. Se pravi natanko pred 40. leti. Ups, tole pa je zame res osupljivo.