Žena me je izzvala, češ da se ne zmorem odpovedati pisanju in da sem verjetno z njim zasvojen. Ker je to relevantna ugotovitev, vredna preverbe, sem sklenil, da bom za nekaj dni, svoje zapise »zaklenil«, prav tako računalnik in še kaj od tehnične opreme. Kar ne ubije, krepi, pravijo modreci južno od Kolpe in zakaj jim ne bi verjel.
Se torej beremo čez nekaj časa… (če bodo rezultati ugodni seveda!) Pa brez zamere.

Kar verjeti nisem mogel, ko me je poklical Jure in povedal, da je umrl nekdanji kranjskogorski župnik dr. Marko Bendik. »Pa saj smo se še pred tednom dni videli na kolesarjenju od Brezij do Višarij«, me je prešinilo. Takrat so nam povedali, da je bil zadnje mesece precej v bolnišnici, a da se je, hvala Bogu, vse dobro končalo. Pa se žal ni.
Spominjam se, ko je Marko Benedik prvič prišel k meni na snemanje na radio, takrat nekaj v zvezi s škofom Vovkom. Predstavil se je kot »starejši brat, mnogo bolj znanega zgodovinarja, kapucina«. Da, dva brata Benedik sta postala duhovnika in Metod je tisti »bolj znani« cerkveni zgodovinar.
Marko je bil dolga leta župnik v Kranjski Gori, kjer je bil zadnja leta tudi duhovni pomočnik. Najbolj me je presenetilo, da se je v »upokojenskih« letih spravil delati doktorat in ga tudi uspešno opravil. Njegova »tema« pa je bil jezuit p. Prešeren, ki je večino svojega življenja preživel v Rimu in bil verjetno eden najbolj vplivnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov v času po drugi sv. vojni.
Dr. Marko Benedik nas je pred tednom dni še pričakal pred hišo v Kranjski gori in nagovoril naše poslušalce. Razkazal nam je tudi tamkajšnjo cerkev. Spominjam se kako, se je zazrl v tabernakelj in nekako z melanholijo gledal proti Gospodu. Je slutil? Morda, mi nismo. Zato nas je tako nenadno zadelo.
Pravzaprav si nisem mislil, da bom tak zapis v spomin, pisal podobno kot lani, ko smo radijski kolesarji obiskali župnika Danijela Slatineka. Božja pota niso naša pota in vedno, ko naletimo na piš smrti, ugotovimo, kako minljivi smo in kako je vsak naš dan, dan bližje srečanju z Vsemogočnim.

Preživeti ali zaživeti
Naslov socialnega tedna 2010 je poln vsebine in metaforičnih odtenkov. Pravzaprav si v začetku sploh nisem predstavljal, da je lahko dogajanje zastavljeno tako na široko in da lahko združuje tako različne profile sobesednikov od profiliranih kulturnikov do podjetnikov, ekonomistov in pobudnikov ter voditeljev množičnih civilno družbenih akcij.
Rdeča nit, kot jo sam vidim je, da bi znali postati »potrošniki« drugih ljudi in da bi tudi ti vedeli, na koga se lahko obrnejo. Potrošnik ima v svojem bistvu negativen predznak in kaže na človeka ekonomsko razvitega sveta, ki s pomočjo trošenja zadovoljuje svoje potrebe. V ozadju se vedno pokaže »car denar«, ki potrošniški svet nezmotljivo vodi. Potrošnik na prvo mesto vedno polaga lastne interese in potrebe.
Pred časom sem zasledil zgodbe ljudi, ki so se takemu sistemu zavestno odpovedali. Prakticirajo življenje brez denarja, brez plačevanja položnic in se preživljajo s svojim znanjem, pomočjo in uslugami, ki jih nudijo v zameno za hrano, stanovanje… Kaj nam tako radikalen odklon od uveljavljenega in splošno sprejetega življenjskega vzorca lahko pove? Kot prvo, da naš potrošniški življenjski slog ni edini zveličaven in mogoč, ampak da obstajajo tudi alternative. Kot drugo, da se človek lahko znajde na različne načine in kljub temu živi polno življenje (včasih še bolj svobodno). In tretje, da se velja potruditi za sočloveka, kajti odnos, ki se gradi v stiku s sočlovekom, na osnovi pomoči, je popolnoma nekaj drugega kot »mezdni« način opravljanja dela pri običajnem delodajalcu.
Tak način potem res pripelje do razmisleka, da bi ljudje morali postati bolj »potrošniki« drugih ljudi. Se pravi, da bi se jim bolj posvečali, skrbeli drug za drugega, cenili vloženi trud in kdaj pa kdaj tudi potrpeli, da stvari niso opravljene takoj in z željo po čimvečjem dobičku.
Zato so mi simpatični naslovi, kot npr voditi družino kot podjetje, ali da je blog lahko tudi prispevek družbeni zavesti. Gotovo je, da se družine kot klasično potrošniško podjetje, zgolj v želji po dobičku, ne da voditi. Da pa se verjetno na čisto spodoben način preživeti, četudi ne uporabljaš uveljavljenega vzorca dom, služba, prosti čas. Poudarki so verjetno drugačni, skrb za druge večja, odgovornost za delovanje družinskega sistema pa prav tako.
In končno, začeti je treba pri sebi. Svet se vedno začne spreminjati pri sebi! To je velika resnica, za mnoge, ki je niso razumeli usodna. Zato so take akcije zelo pomembne, saj v nas zbujajo razmišljanje in pozitivne zglede. Nikoli pa tudi ne vemo, kdaj se nas bo kaj prijelo… Bitka za preživetje se tako lahko obrne in postane nova možnost, da resnično bolj polno in ustvarjalno zaživimo.

Čisto na koncu smo še ujeli razstavo o Evharističnih čudežih, ki je bila na ogled v Verskem muzeju v Stični. Otroci so izjemno pazljivo spremljali tisto, kar so sporočali plakati na stenah. Ker sem pred leti na to temo pisal nekaj za Ognjišče in ker gre za identične stvari, kot so bile prikazane na omenjeni razstavi, naj to predstavim v malo skrajšani obliki:

“In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.” Tako beremo v 22. poglavju, v 19. vrstici Lukovega evangelija. Jezus je kasneje naročil še, naj to delamo v njegov spomin. Cerkev tako že dva tisoč let sprejema njegovo naročilo v veri, kajti če Jezusu ne verjamemo, komu bomo verjeli? Kot apostolu Tomažu tudi nam veljajo besede: “Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.” (Jn 20,29) Ker pa Jezus upošteva tudi slabotnost naše vere, se že od začetka dogajajo tudi znamenja, čudeži na različnih ravneh, tudi Evharistije. Ti čudeži nam lahko pomagajo, da v veri lažje sprejmemo Jezusovo navzočnost v posvečenem kruhu in vinu.
Nek nemški duhovnik se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je tudi maševal. Že dalj časa, ga je begal dvom ali je Jezus res navzoč pod evharističnima podobama kruha in vina. Pri spremenjenju, ko je hostijo razlomil, je ta začela krvaveti. Kaplje krvi so padale na mašni prtič korporal. Prestrašeni duhovnik je skušal dogodek prikriti, vendar pa je ob zlaganju korporala, kri kapljala tudi na cerkveni tlak. O dogodku se je kmalu razvedelo in duhovnika romarja, ki zdaj seveda ni več dvomil, je sprejel tudi papež Urban IV. Ko se je o dogodku prepričal, ga je to nagnilo, da je za vso Cerkev uvedel praznik s. Rešnjega telesa. Pisalo se je leto 1263. Korporal še vedno hranijo v Orvietu in ob analizi krvi, ki so jo opravili že v novejšem času, se je izkazalo, da gre za pravo človeško kri.
Evharistija je središče iz katerega vse raste je vir in vrhunec našega življenja, kot pravi drugi vatikanski koncil. V teoriji naj bi bilo tako, praksa pa je velikokrat žal drugačna, saj tudi tisti, ki se imajo za kristjane, velikokrat raje tudi ob nedeljah ostajajo doma namesto, da bi se udeleževali najsvetejše daritve.
Beseda Evharistija – euharistei je grškega izvora, in pomeni zahvaljevati se. Evharistija je torej zahvala, je najširši pojem, ki združuje različne vidike evharistične skrivnosti: mašno daritev, spomin Jezusove daritve na križu, sveto obhajilo in pa navzočnost v presvetem zakramentu.
Kristjani verujemo, da se pri vsaki sveti maši kruh in vino spremenita v pravo Jezusovo telo in kri. Gre torej za veliko skrivnost vere, ki je v zgodovini večkrat delala preglavice tudi duhovnikom. Prvi evharistični čudeži so povezani prav z duhovniki, ki so dvomili v Jezusovo navzočnost v presvetem Rešnjem telesu. Tako poznamo kar nekaj primerov spremenjenja hostije in vina v meso in kri. Omenili smo že primer iz Bolsena, nekaj podobnega se je zgodilo v osmem stoletju v Lancianu, kjer je še danes na kelihu napolnjenem s strjeno krvjo ohranjen košček mesa. Raziskava iz leta 1970-71 je dokazala, da gre za pravo človeško kri in delček mesa srčne mišice. Znana je tudi krvna skupina...

Posebno odmevni so nekateri čudeži, ki so se zgodili v Lurdu pri blagoslovu z najsvetejšim. Poznamo velike procesije bolnikov, ki se vrstijo na tem milostnem kraju. Škofje in duhovniki pri tem blagoslavljajo bolnike. Kar nekaj je primerov, ko je bolnik v trenutku začutil najprej bolečino in nato olajšanje. Čudežno ozdravljenje poteka skorajda hipno. Teh primerov sicer ni veliko, vendar pa bi bil za dokaz resničnosti dovolj že en sam primer. Tako je v Lurd poromal leta 1923 angleški vojak John Traynor, ki je bil hudo ranjen v prvi svetovni vojni, Imel je suho roko in zaradi rane na glavi, tudi napade božjasti. Med blagoslovom v lurški procesiji je v hipu ozdravel.
Pri evharističnih čudežih pa ne moremo govoriti samo o ozdravljenjih, čeprav so ta nedvomno najodmevnejša. Veliko ljudi (izpričani so primeri v zvezi z nekaterimi svetniki) je v zamaknjenju pred izpostavljenim najsvetejšim videlo Jezusovo podobo. To nam pričuje, da so najbolj izkustveno doživeli Boga in Jezusa prav v svetem Rešnjem telesu.
Omenimo ustanovitelja salezijancev svetega Janeza Bosca, ki je imel le nekaj hostij za približno 600 mladih. Na njegovo priprošnjo so se hostije pomnožile, da so vsi prejeli sveto obhajilo.
Pri nekaterih mistikih je v zvezi s sveto Evharistijo prišlo do čudovitih in nerazložljivih znamenj. Omenimo Martho Robin, Terezijo Neuman in Magdaleno Gornik, ki so več desetletij živele samo od obhajila. Prav tako so bile sposobne ločiti posvečeno hostijo od neposvečene.
Evharistija je predvsem skrivnost vere. To vzklikne tudi mašnik po spremenjenju. Dana nam je kot dar, ki veže današnji svet z večnostjo, saj ponavzočuje daritev, ki jo je daroval Jezus. Morebiti se sprašujete kako je mogoče, da iz kruha in vina nastaneta Kristusovo telo in kri. Odgovarjam s primero p. Antona Nadraha: “Če že človekovo telo lahko spremeni hrano v meso in kri, zakaj tega ne bi mogel storiti tudi Bog? Kako pa je lahko v tako mali hostiji ves Kristus? Če lahko naše majhne oči zajamejo velikansko pokrajino, zakaj potem v koščku kruha ne bi mogel biti navzoč celoten Kristus. Kako pa je lahko isti Kristus navzoč v vseh cerkvah? Kot lahko v razbitem ogledalu v vsaki črepinji zagledamo svojo podobo, tako je lahko tudi Kristus navzoč v vseh cerkvah!”

V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je na sporedu Puccinijeva opera Manon Lescaut, kot prva predstava v novi sezoni. Gre za klasično opero v kateri se je italijanski režiser Giulio Ciabatti odpovedal uprizoritvenim posodobitvam in nas odpeljal nazaj v leta okoli 1730, ko naj bi nastala predloga za omenjeno opero.
Zgodba opisuje ljubezen med lahkoživo Manon Lescaut in študentom vitezom Des Grieuxjem. Manon ni vajena skromnega življenja, zato se brez slovesa preseli k bogatemu Gerontu de Ravoirju, ki si je zaželel mlade žene. Manon kmalu spozna, da je njeno življenje v bogastvu prazno in si spet želi sreče s siromašnim Des Grieuxjem. Zato načrtuje pobeg z njim, vendar pa želi ukrasti tudi možev denar. To ji prepreči ljubosumni soprog, ki jo da zapreti in izgnati v takrat divjo Ameriko. Tja se kot hlapec na galeji odpravi tudi vitez Des Grieux. Manon nato v izgnanstvu umre svojemu ljubemu na rokah.
V glavni vlogi v alternaciji poje sopranistka Milena Morača, ki ji je ta vloga očitno pisana na kožo, saj je poleg pevke tudi odlična igralka. To se je še posebej pokazalo na koncu, kjer glavna junakinja celo zadnje dejanje »umira«. Gostujoči tenorist v vlogi viteza Des Grieuxja Carlo Barricelli, je naši primadoni pevsko sicer zelo dobro sledil, vendar pa je bil igralsko bolj zadržan.
Omenjena predstava je dobra popotnica ljubljanski opernobaletni hiši, ki je že toliko časa brez domicila in seveda tudi zvesti publiki. In ko smo že pri publiki… to sem na predstavi še najbolj pogrešal. Gallusova dvorana sprejme kakih 1100 obiskovalcev, nas pa je bilo v dvorani kakih 500, kar je dobro, a polno vendar ni bilo, pa čeprav bi si predstava in interpreti to zaslužili.