Aleš Čerin, podjetnik in član lanske ekipe Socialne akademije je pred nekaj dnevi (skoraj 14.) začel izjemen projekt 1€ na dan. Takole je zapisal za uvod:

»Ogromno ljudi po svetu živi za manj kot 1 € na dan. Po merilih svetovne banke je meja za ekstremno revščino – življenje pod 1,25 $ na dan, kar znese trenutno 0,96 € na dan, za zmerno revščino pa življenje pod 2$ na dan (= 1,53 €). Predstavljam si, da večino stroškov v nerazvitem svetu predstavlja hrana. Pa sem pomislil, kako bi se v Sloveniji dalo živeti (=prehranjevati) za manj kot 1 € na dan. In to želim preveriti, tako, da se bom poskusil tako prehranjevati 2 meseca. Za manj kot 1€ na dan.«
Njegova prizadevanja, dobrodelnost in preračunavanja stroškov ter kalorij, lahko spremljate tudi vi. Meni se zdi ta poizkus izjemen iz več vidikov. Najprej zato, ker 1€ pri nas še zdaleč ni en evro nekje v Afriki ali Aziji. Drugič zato, ker vnaša v naša razmišljanja dimenzijo, ki smo jo že preživeli, namreč, živeti tako, da tudi občutiš lakoto. Nadalje se mi njegov projekt zdi izjemen tudi zaradi družbenega vpliva. Objavili so ga celo na TV-ju in nekaterih (spletnih) časopisih. Koliko ljudi bi se takega projekta lotilo, zato da preverijo kako z minimalnimi sredstvi preživijo na drugih koncih sveta? Ne prav dosti. Verjamem, da bi kdo želel hujšati na tak način, da pa bi preverjal, zakaj neki? Poleg tega se je Aleš (z njim pa tudi mi), veliko naučil o hrani sami. Tudi o tem koliko npr stane kruh, če ga spečeš sam in koliko če ga kupiš. Še bi lahko našteval in se navduševal, vendar naj bo dovolj. Naj Alešev entuziazem zapelje tudi vas, še sploh tudi zato, ker je povezan še z dobrodelnostjo. Aleš namreč vsak dan prispeva denar, ki bi ga sicer porabil za hrano in ga bo namenil misijonarju Pedru Opeki na Madagaskarju.

Tole kroži v teh dneh po elektronski pošti:
(in ker je 5.10. ravno mednarodni dan učiteljev)

Scenarij 1:
Janezek in Markec se po šoli stepeta.
1970 - Zberejo se firbci. Janezek zmaga. Janezek in Markec si sežeta v roke in postaneta dosmrtna prijatelja.
2010 - Pokličejo policijo, ki aretira Janezka in Markca...Obtožijo ju fizičnega napada, oba izključijo, čeprav je Markec izzval spopad. Oba otroka morata obiskovati program za preprečevanje nasilja cele 3 mesece. Šolski odbor skliče sestanek za vključitev programov proti nasilju v redno prakso.

Scenarij 2:
Romanček je nemiren v razredu in moti ostale sošolce.
1970 - Romančka učiteljica pošlje k ravnatelju in ta mu da nekaj vzgojnih.
Vrne se v razred, kjer potem sedi mirno in ne moti pouka nikoli več (no, vsaj nekaj dni).
2010 - Romančku dajo velike količine Ritalina - šibka verzija sintetičnega kokaina z primesmi. Testirajo ga za ADHD - primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti. Romančkovi starši začno dobivati invalidnino in šola dodatno državno subvencijo, ker ima Romanček razvojno motnjo. Romanček čez nekaj časa postane zombi.

Scenarij 3:
Franci ima glavobol in vzame nekaj aspirinov s seboj v šolo.
1970 - Franci dobi od učiteljice kozarec vode, da lahko popije aspirin.
2010 - Učiteljica pove šolskemu psihologu, ta ravnatelju in ta pokliče policijo. Francija izključijo iz šole zaradi posedovanja prepovedanih drog.
Pri Franciju doma naredijo racijo.

Scenarij 4:
Mali Joško razbije okno na sosedovem avtomobilu in zato ga njegov oče da čez koleno, sledi prašenje ˝tazadnje˝.
1970 - Joško je naslednjič bolj pazljiv, zraste normalen, gre na fax in postane uspešen podjetnik.
2010 - Joškovega očeta aretirajo zaradi zlorabe otrok. Joška dajo v rejniško oskrbo, čez čas pristane v lokalni tolpi. Psiholog s socialnega prepriča Joškovo sestro, da je bila v zgodnjem otroštvu zlorabljena tudi ona in njun oče je pečen - 3 leta na Dobu. Po pritožbi tožilca in nešteto člankih v Slovenskih novicah, 24 ur,..., mu kazen spremenijo na 5 let zapora brez možnosti pomilostitve.

Scenarij 5:
Mihec izprazni nekaj petard v prazno konzervo in z njo razstreli mravljišče.
1970 - Mravlje umrejo.
2010 - Pokličejo policijo, vojsko in antiteroristično enoto. Mihca obtožijo terorizma, SOVA pridrži in vzame pod drobnogled starše, ostale otroke odpeljejo neznano kam, zaplenijo računalnike. Mihčev oče pristane na listi potencialnih teroristov in nikoli več ne sme sesti na letalo.

Scenarij 6:
Duško pade med igro in si odrgne kolena. Medtem, ko joče, pride njegova učiteljica in ga objame v tolažbo.
1970 - Dušku je takoj bolje in nadaljuje z igro.
2010 - Učiteljico obtožijo, da je seksualna lovača in pedofilka. Vržejo jo iz službe, dobi 3 leta zapora. Po pritožbi tožilca in nešteto člankih v Slovenskih novicah, 24 ur,... glej scenarij št.4!
Duško mora 5 let obiskovati terapevta.

Morda ste se ob napisanem nasmehnili. Morda celo malo grenko, ker je tako prisrčno in hkrati tako resnično. Kaže nam, kako se je družba spremenila, kako se je spremenil način delovanja in kako mislimo, da je to »danes« boljše od tistega »nekoč«. Pa je res?
Bojim se da ne. Danes si svojemu otroku ne upaš več prisoliti zaušnice, ker bi te takoj označili za nasilneža, ki malemu razvajencu ne znaš na lep način dopovedati, da v trgovini tokrat pač ne bo dobil bombonov, čokolade in zlate ure. Po drugi strani ga prav tako ne smeš več javno objeti, ker bi te lahko čudno gledali, da otroka spolno in čustveno ne izrabljaš. Na nek način nam javnost kaže, da je treba biti do vsega naokoli hladen in odtujen, celo do tistih, ki jih imaš rad. Čustva je treba zajeziti, zatirati, kontrolirati, vse naj opravi racionalna razlaga, prepričevanje, argumentacija. In če ne gre? Potem se mamice pač v trgovini ob huronskem kričanju malega kričača, ki ni dobil svoje igračke, uležejo poleg njega in se derejo z njim… Je to, to?
Ob tem se spominjam uvodnika neke pedagoške knjige, kjer je avtor zapisal, da se danes »poskušamo« z različnimi pedagoškimi pristopi in modeli, zavračamo vse, kar je starega in česar so nas naučili naši starši. Zatem pa odkritosrčno prizna, da bi težko rekel, da je njegov sin bolje vzgojen, kot pa je bil on sam, čeprav njegov oče ni imel nobene posebne pedagoške teorije. Zgolj zdravo pamet.
Zato bi enkrat rad spoznal otroke tistih zvenečih pedagogov in strokovnjakov, ki nas danes tako prepričujejo, da je vzgojna kazen, samo nasilje! Rad bi enkrat videl njihove domače rezultate…

4. oktobra goduje FRANČIŠEK ASIŠKI, redovni ustanovitelj
Gre za enega mojih najbolj priljubljenih svetnikov. Morda tudi zato, ker sem mladost preživel med frančiškani v Šiški, ker je tudi Plečnikova cerkev posvečena temu svetniku. Zato danes nekaj besed o njem:

Sv. Frančišek, asiški ubožec, ustanovitelj reda manjših bratov (frančiškanov, kapucinov, minoritov), v 13. stoletju ni mogel vedeti, da bo čez 700 let postal zavetnik naravovarstvenikov; niti tega, kako zelo bo človeštvo v teku časov ranilo naravo. To čudovito delo Stvarnikovega duha je imel Frančišek izredno rad. Dovolj je enkrat samkrat prebrati njegovo Sončno pesem, čudovito hvalnico ustvarjene narave. Frančišku je bilo namenjeno očetovo nasledstvo in njegov donosni trgovski posel. Fant je bil nadvse živahen in se je veliko družil s prijatelji. Hotel je postati vitez in se je z vso mladostniško ognjevitostjo udeležil vojne med rodnim Assisijem in Perugio. Eno leto je potem prebil v ujetništvu. Oglasila se je bolezen in 20-letni veseljak se je zamislil. Kaj če je na svetu še kaj drugega važnejše kot blaginja in uživaštvo? Poromal je v Rim. Odločilni dogodek je sledil leta 1205. V cerkvi sv. Damijana blizu Assisija je s križa zaslišal glas "Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo". Prodal je veliko očetovega blaga, denar pa izročil župniku za popravilo božje hiše. Oče je kajpada pobesnel. Sin je škodo poravnal, odpovedal se je tudi dediščini. Pred očmi javnosti se je slekel do golega in zbežal iz mesta To je bilo njegovo slovo od družbe. Sledil je nov dogodek, glas evangeljskih besed: "Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev." Zdaj je Frančišek vedel, kaj naj stori. Sezul je čevlje, oblekel kuto, se prepasal in odšel beračit. Čeprav je veljal za norca, so se mu kmalu pridružili somišljeniki. Leta 1210 je papež Inocenc III, potrdil preprosto Frančiškovo vodilo in tako se je rodil red Manjših bratov. Zametek matičnega samostana je bila tako imenovana Porcijunkula, košček zemljišča s cerkvico, ki so jo Frančišku podarili benediktinci.
Iz ponižnosti se nikoli ni dal posvetiti v duhovnika. Prejel je rane Kristusovega trpljenja - stigme. Ni se mu posrečilo spreobrniti egipčanskega sultana, pridigal pa je ljudem in živalim. S Klaro Asiško je ustanovil red Klaris, z ustanovitvijo tretjega reda pa omogočil vsakomur živeti frančiškansko duhovnost. Bolan in izčrpan je želel umreti v Porcijunkuli na golih tleh. Sestra Smrt, kot božjo deklo imenuje v Sončni pesmi, je prišla ponj leta 1226. Čez dve leti je bil razglašen za svetnika in zgrajena je bila bazilika sv. Frančiška. Njegov rojstni kraj ostaja obiskana božja pot. "Kakor sonce je vzšel na svetu", je o njem dejal Dante. Češčenje sv. Frančiška se je hitro razširilo. Svetnika so upodobili največji mojstri čopiča. Frančiškani, kapucini in minoriti še danes s Frančiškovo karizmo uresničujejo zgled svojega ustanovitelja in zavetnika. Frančiškanski samostani so iskano zavetje ubožcev, njihove cerkve pa pomirjujoč prostor duhovne tolažbe.

Pri nas doma nimamo televizorja. To je bila najina osebna odločitev, ki je večkrat deležna začudenja. »Kako pa lahko sploh preživite brez TV-ja?« je vprašanje, ki ga velikokrat slišiva. Ljudje so začudeni, kako se informiramo, kako sploh vemo kaj se dogaja in seveda se dušebrižno sprašujejo še ali se nama nič ne smilijo otroci, ki ne morejo pogledati svoje priljubljene risanke, nadaljevanke.
Na vsa ta vprašanja sva se v teh letih že navadila in se ne vznemirjava preveč. Glede na to, da sem pri svoji službi skorajda obvezen, da sem o dogajanju obveščen, za to poskrbim s prebiranjem časopisov, člankov in zapisov na spletu in podobno. Z ženo je podobno. Zato seveda čisto dobro vemo (morda celo predobro), kaj se dogaja. Z otroki je podobno. V teh letih, ko nimamo »gledalnika« (kot naj bi bil slovenski izraz za TV), so zavzeli svojo taktiko, ki se je držijo. Namreč, če je na sporedu kakšna zanimiva športna tekma, se dogovorijo s stricem, svakom… in si jo ogledajo tam.
Televizor je pri nas pred 14. leti izgubil domovinsko pravico, ker sva z ženo presodila, da je število minusov pri točkovanju o njegovi koristnosti, večje od števila plusov. Zato tudi nove srbske komercialne televizijske postaje v Sloveniji ne bomo spremljali. Morda se bomo nasmejali kakšni »neumnosti«, ki bo zabeležena na kakem spletnem video portalu, za več pa nam je škoda časa. Ne rečem, da se stvari ne bodo kdaj spremenile, ampak trenutno nam tako stanje odgovarja.
Morda bi ljudje imeli drug za drugega več časa, če ga ne bi toliko posvetili »domači kapelici«, ki je nadomestila Bogkov kot. Če se je družina nekoč zbirala pri njem in tam delila toplino in veselje drug ob drugem, danes nemo sedi zazrta v ekran, v mislih daleč proč od najbližjih. O vzgajanju otrok s pomočjo televizije pa zaenkrat ne bom pisal.

Preveril sem kako je z zasvojenostjo in rezultati so ugodni. Prav tako so sklenjene potrebne koncesije in »Zapisi« se vračajo. Premor je bil zdravilen in hkrati meditativen, kar naj prinese novo svežino v prihodnje.
V minulih štirinajstih dnevih so se zgodile poplave, volilna kampanja in soočenja županskih kandidatov, stečaji, stavka javnega sektorja, zgodbe v Martjancih, projekt preživetja z enim evrom dnevno Aleša Čerina, nova knjiga o Vetrinju Nove Slovenske zaveze, beatifikacija Klare Luce Badano… in še bi lahko našteval. Vse to so dogodki o katerih se splača razmišljati in do njih zavzemati stališča. Ko človek zavzame stališče, ni več nevtralen, ne more mu biti več vseeno. Vseenost pa je poleg razvajenosti največja rak rana naše družbe. Komodnost in stavki, ki se vedno začenjajo z besedico Jaz, vendar brez zmožnosti za poslušanje in razumevanje drugega. Cinični komentarji anonimnih ljudi, katerih edini cilj je dajanje v nič vsega, kar jim je dano v premislek. Vse to kliče k aktivnosti, k »miganju«, ubesedovanju. Beseda in zgled pa vlečeta. Sta kot konja v vpregi, ki peljeta voz po poti.
Živimo v dinamičnih časih, ko svet nikoli ne »spi«. Dogodki se nalagajo in sprožajo reakcije. Te so včasih trde in usodne, drugič jih moramo poiskati in posredovati.
Naj bo to zaenkrat dovolj. Se beremo, komuniciramo in delimo mnenja, ki naj nas naredijo boljše!