4. oktobra goduje FRANČIŠEK ASIŠKI, redovni ustanovitelj
Gre za enega mojih najbolj priljubljenih svetnikov. Morda tudi zato, ker sem mladost preživel med frančiškani v Šiški, ker je tudi Plečnikova cerkev posvečena temu svetniku. Zato danes nekaj besed o njem:

Sv. Frančišek, asiški ubožec, ustanovitelj reda manjših bratov (frančiškanov, kapucinov, minoritov), v 13. stoletju ni mogel vedeti, da bo čez 700 let postal zavetnik naravovarstvenikov; niti tega, kako zelo bo človeštvo v teku časov ranilo naravo. To čudovito delo Stvarnikovega duha je imel Frančišek izredno rad. Dovolj je enkrat samkrat prebrati njegovo Sončno pesem, čudovito hvalnico ustvarjene narave. Frančišku je bilo namenjeno očetovo nasledstvo in njegov donosni trgovski posel. Fant je bil nadvse živahen in se je veliko družil s prijatelji. Hotel je postati vitez in se je z vso mladostniško ognjevitostjo udeležil vojne med rodnim Assisijem in Perugio. Eno leto je potem prebil v ujetništvu. Oglasila se je bolezen in 20-letni veseljak se je zamislil. Kaj če je na svetu še kaj drugega važnejše kot blaginja in uživaštvo? Poromal je v Rim. Odločilni dogodek je sledil leta 1205. V cerkvi sv. Damijana blizu Assisija je s križa zaslišal glas "Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo". Prodal je veliko očetovega blaga, denar pa izročil župniku za popravilo božje hiše. Oče je kajpada pobesnel. Sin je škodo poravnal, odpovedal se je tudi dediščini. Pred očmi javnosti se je slekel do golega in zbežal iz mesta To je bilo njegovo slovo od družbe. Sledil je nov dogodek, glas evangeljskih besed: "Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev." Zdaj je Frančišek vedel, kaj naj stori. Sezul je čevlje, oblekel kuto, se prepasal in odšel beračit. Čeprav je veljal za norca, so se mu kmalu pridružili somišljeniki. Leta 1210 je papež Inocenc III, potrdil preprosto Frančiškovo vodilo in tako se je rodil red Manjših bratov. Zametek matičnega samostana je bila tako imenovana Porcijunkula, košček zemljišča s cerkvico, ki so jo Frančišku podarili benediktinci.
Iz ponižnosti se nikoli ni dal posvetiti v duhovnika. Prejel je rane Kristusovega trpljenja - stigme. Ni se mu posrečilo spreobrniti egipčanskega sultana, pridigal pa je ljudem in živalim. S Klaro Asiško je ustanovil red Klaris, z ustanovitvijo tretjega reda pa omogočil vsakomur živeti frančiškansko duhovnost. Bolan in izčrpan je želel umreti v Porcijunkuli na golih tleh. Sestra Smrt, kot božjo deklo imenuje v Sončni pesmi, je prišla ponj leta 1226. Čez dve leti je bil razglašen za svetnika in zgrajena je bila bazilika sv. Frančiška. Njegov rojstni kraj ostaja obiskana božja pot. "Kakor sonce je vzšel na svetu", je o njem dejal Dante. Češčenje sv. Frančiška se je hitro razširilo. Svetnika so upodobili največji mojstri čopiča. Frančiškani, kapucini in minoriti še danes s Frančiškovo karizmo uresničujejo zgled svojega ustanovitelja in zavetnika. Frančiškanski samostani so iskano zavetje ubožcev, njihove cerkve pa pomirjujoč prostor duhovne tolažbe.