Ob množici dogodkov na slovenskem političnem parketu, kjer v zadnjem času kraljujejo menjave v TEŠ-u, koaliciji, ko se ne ve več ali je Erjavčeva stranka še koalicijska, primer Masleša, novi verski zakon, se je skorajda izgubila zanimiva novica, ki jo nekoliko povzemam po zapisanih novicah v dnevnem tisku.

10. novembra je Parlamentarni odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino, na pobudo SDS razpravljal o umetninah, odtujenih v času po drugi svetovni vojni. Člani so se strinjali, da je problematika vračanja umetnin in predmetov, ki so bili zbrani v Federalnem zbirnem centru, nato pa se je za nekaterimi izgubila sled, pomembna, zato nameravajo o tem še razpravljati. Ni zanemarljivo, da je odboru predsedovala poslanka SD Majda Potrata.
Na pogovor so bili povabljeni nekateri sogovorniki iz kulturnih ustanov (Ministrstvo za kulturo, Narodna galerija, Muzej novejše zgodovine, Arhiv RS…), katerih razprava je temeljila zgolj na že znanih dejstvih. Ko je Branko Grims želel k besedi povabiti Boštjana M. Turka, avtorja prispevka v reviji Reporter, v katerem na podlagi omembe nekdanjega ministra Borisa Kocijančiča znova spregovori o krivičnem odtujevanju predmetov kulturne dediščine po drugi svetovni vojni, Potrata v to ni privolila. Zakaj? Ker, da je bilo relevantnih sogovornikov dovolj, gospod Turk pa je v svojem prispevku k problematiki pristopil preveč enostransko. »Odbor ni preiskovalna komisija, zato se pri temi odtujevanja umetnin ne moremo osredotočiti zgolj na en primer,« je dejala Potrata.
Najprej naj se zaustavim pri že znanih dejstev. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Federalni zbirni center, v katerem so zbirali umetnine in druge predmete, ki so bili odtujeni prvotnim lastnikom. Nekateri dokumenti iz tega fonda, ki so se ohranili, kažejo, da je bilo število „zaplenjenih“ predmetov izjemno veliko. Boštjan Turk navaja 1600 umetniških slik, 900 klavirjev, 400.000 knjig. Popis iz leta 1947, ki ga je opravil dr. Strle, še vedno omenja 2800 artefaktov. Za te so bili potem izdani reverzi, ni pa nobenih dokazov, da bi bile te umetnine in drugi predmeti vrnjeni.
Prejšnja seja tega odbora na to temo je bila že pred davnimi 13. leti. Kako to, da v vsem tem času ni prišlo na plano nič novega? Očitno ne samo politiki, ampak tudi zgoraj omenjenim institucijam ustreza in da se ne dreza v to tematiko in da resnica ostane še naprej zamegljena? Pa vendar, ali ne gre za nacionalne umetniške zaklade? Tisti, ki smo bili pred meseci na razstavi impresionistov v Narodni galeriji vemo, da so bile tam razstavljene nekatere slike, ki imajo vrtoglavo visoke cene. In po seznamih, na katere se sklicuje dr. Turk, je jasno, da nekdanji komunistični veljaki niso tako uživali v socrealistični umetnosti, kot v preizkušenih starih meščanskih slikah, ki so jih dobili za „zasluge“.
Še na eno stvar bi želel opozoriti in sicer na pojasnilo predsednice Majde Potrata, da Turku na seji komisije ne bo dala besede, ker je k tematiki pristopil preveč enostransko. Javno vprašanje bi bilo, zakaj ni potem sama pristopila k temu bolj vsestransko? Zgleda namreč tako, kot da je želela utišati nekoga, ki o tem nekaj ve. Ali bi ne bilo bolj vsestransko, če bi se na seji pojavil še Janez Kocijančič in dokazal, da Turk nima prav, da je njegov oče kupil domačo zbirko slik že pred drugo svetovno vojno. Vsi dvomi bi odpadli.
Tako pa kaže kot da strankarska kolegica ščiti svojega kolega in podobno kot Breda Pečan iz iste stranke, polira zgodovino. Pečanova namreč meni, da “tudi če so bile umetnine odtujene po krivici, lahko denacionalizacijski upravičenci zahtevajo njihovo vrnitev. Meni, da bi jih lahko, če gre za nacionalno pomembne umetnine, država po vzoru Francije odkupila.” Kakšno sprenevedanje!!! Najprej so lastnike pobili, jim nato imetje izropali, zdaj pa naj ga, če ga že lastniki ne morejo zahtevati nazaj, država odkupi!
Morda se bo omenjena zgodba hitreje odvijala naprej na sodišču, saj je Janez Kocijančič napovedal, da bo Turka tožil. Morda se bodo potem odkrila jasnejša dejstva, kajti Turk napoveduje, da je do zdaj objavil le približno eno tretjino gradiva. Potem se bodo pojavila tudi nova imena in nove umetnine. Morda tudi znameniti Prestar Fortunanta Berganta, ki je do konca 2. svetovne vojne visel v Narodni galeriji, skupaj z drugim znamenitim Bergantovim portretom prodajalca ptičev ali Ptičarjem, potem pa sta obe izginili. Menda pa se celo ve, „kdo ju hrani“.

Naš najmlajši je shodil. Fantje nasploh nekaj prej osvojijo te motorične spretnosti, ali pa so enostavno bolj pogumni. Z ženo sva ugotavljala, da nama najmlajši raste, tako »ob strani«. Ukvarjava se bolj s šolarji, ki imajo računske in jezikovne naloge, bereva pravljice, vsi hodijo v likovno šolo in k inštrumentu. Vse to vzame veliko časa. Tako se kak dan zalotiva, da s »tamalim«, pa nisva počela nič posebnega. Nihče ga ni pretirano silil, da bi vstajal in delal prve korake… kar zgodilo se je.
In ob podvigu je bil vesel, vriskal je in delal manjše in večje kroge okoli mame in ostalih.
Kar malo žal nama je ob spoznanju, da na nek način zamujava tiste trenutke, ki sva jih pri drugih (kar) dolgo pričakovala. Zdaj pa se dogajajo spotoma. Mali pa nič ne zameri. Vedno (razen, če je bolan) nam kaže dobro voljo in pristno otroško veselje. Kot bi hotel reči: »Vesel sem, da sem tu in da smo skupaj!«

V današnjih Pogledih je med drugim tudi intervju z direktorjem ljubljanskega Cankarjevega doma Mitjo Rotovnikom. Del zanimivega pogovora se dotika tudi „predrage obnove ljubljanske opere“. Ker bi omenjeno lahko zanimalo še koga, izpisujem nekaj bolj izstopajočih navedb:
„Razkošen črni dodatek nad in za (nekdanjo) operno stavbo, je z vidika spoštovanja arhitekturne dediščine dobesedno estetski zločin nad eno najlepših kulturnih hiš v Ljubljani.“
„Slovenci imamo (v nasprotju z Nemci) dovolj denarja za vsakršno, ne le operno gradbeno šarlatanstvo. Načrtovana vsota za obnovo se je skoraj podvojila; porabljenih je bilo že vrtoglavih 43 milijonov €... konca pa po padcu Vegrada, še ni mogoče predvideti.“
„V irskem Weexfordu so lani zgradili čudovito, moderno opero z dvema akustično brezhibnima dvoranama za 32 milijonov €. Za porabljeni denar bi po zgledu Weexforda v Ljubljani že lahko imeli novo operno stavbo in dovolj bi ga bilo še za prenovo sedanje dvorane v danem prostorskem kontekstu.“
„Zagotovo (pa nas) največje presenečenje čaka na koncu te strokovno in politično nepremišljene avanture - ponovno soočenje z neustrezno akustiko: če ni ustrezne prostorske razsežnosti dvorane in vseh drugih akustičnih pomagal, ni niti ustrezne akustike.“
„In še za primerjavo: zgrešena prenova operno - baletne stavbe je dražja od graditve Cankarjevega doma - s šestimi dvoranami, tremi razkošnimi foajeji in galerijo.“
Komentar ni potreben.

Prav tako kot imamo na radiu polne roke dela, je tudi naša politika polna (presenetljivih) dogodkov.
1. Predsednik upokojenske stranke Karel Erjavec ne več, ali so še v koaliciji ali ne? Če predsednik ene od strank, ki vlado podpira, tega ne ve, je pri nas res vse mogoče. Celo to, da vlada pade, ali pa da ji vsaj zdrsne ob kakšnem odmevnem predlogu kadrovanja.

2. "Načrtovani novi zakon o verskih skupnostih in verski svobodi je še povsem v oblakih," pravi ljubljanski nadškof Anton Stres in s tem odgovarja na ofenzivo, ki jo je po navideznem zatišju sprožil Aleš Gulič. Ta je sicer že nekajkrat povzročil preglavice svojemu šefu Pahorju, tokrat pa so se mu na drugo stran fronte, poleg katoličanov postavili še muslimani in svet krščanskih cerkva.

3. Zalarjev kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša, je povročil trenja tudi v sicer na videz trdni ideološki kompoziciji levice. Odrekla se ga je (za začetek) Cveta Zalokar Oražem. In sicer zato, ker bi si želela širše sprejemljivega kandidata. To sicer še ne pomeni, da Masleša ne bo izvoljen, kaže pa tudi na to možnost. Zanimivo ni kaj.

4. Janez Stanovnik, aktualni predsednik dinozavrske borčevske organizacije, pa je proti predlogu za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bi raziskala dokumente in spomine na množično in prisilno britansko repatriacijo 12.000 neoboroženih Slovenk in Slovencev maja 1945 iz taborišča Vetrinj v Slovenijo, kjer so jih kasneje oblasti pobile. Po njegovem gre za zgodovinski revizionizem. No, večje škode zgodovinskemu spominu, kot so jo storili partizani sami, taka komisija ne more narediti.

5. Včeraj so »umaknili« mariborskega ekonoma, dr . Mirka Krašovca. Stanje lavantinskih financ je slabo. T-2 še vedno ni prodan, kljub škofovski zavezi. Za ekonoma pa je imenovan p. Lojze Cvikl, ki ga poznamo, kot nekdanjega draveljskega župnika in (kljub temu, da jezuiti to po redovnih konstitucijah niso, nekdanjega) možnega škofovskega kandidata.

Pred enim najbolj izpostavljenih in dinamičnih tednov smo (na radiu). Pravzaprav niti ne vem kje naj začnem…?
V nedeljo bo naš gala koncert v Cankarjevem domu. Tudi tokrat bomo dvakrat napolnili Gallusovo. 21. novembra želimo z vami deliti močan glasbeno-duhovni dogodek. Kot večer zahvale in ponosa, kot večer poguma in resnice, kot večer pričevanj. Z izvajanjem sodobne krščanske glasbe nas bodo nagovarjali vrhunski slovenski glasbeniki in pevci, združeni v zbor Alfa in Omega pod vodstvom Nade Žgur. Lepo vabljeni!
Dan pred rojstnim dnevom, 27. novembra, pa bomo 16. obletnico delovanja obeležili s slovesno sveto mašo v župnijski cerkvi v Kosezah v Ljubljani, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Anton Stres. Že ob 17. uri bo molitvena ura in ob 18.00 slovesna sveta maša. Nadškofu metropolitu se bodo pri oltarni mizi poleg domačega župnika Igorja Dolinška, pridružili tudi direktor Radia Ognjišča msgr. Franc Bole, glavni urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak in bržčas še kdo od naših prijateljev duhovnikov.
Že v soboto 20. novembra ob 20.h, bo na dvorcu Zemono odprtje prodajne razstave Umetniki za karitas, ki jo pripravlja Škofijska karitas Koper. Tam se bomo zbrali umetniki, organizatorji in dobrotniki ter s kulturnim programom obeležili vrhunec 16. likovne kolonije, ki je v avgustu potekala na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Koncert snemamo in povezujemo.
V sredo 24. novembra pa bo na Slomškovi Ponikvi in v Celjski dvorani Golovec, jubilejni 20. koncert »Klic dobrote«. Tudi tam bo mogoče prisluhniti glasbenikom, ki bodo ustvarjali program za ljudi v stiski, v organizaciji Slovenske karitas. 20. letnica bo s prispevki odmevala tudi v našem programu.
In to sploh še ni vse. Prišteti je treba še vse redne in izredne oddaje, ki še nastajajo, ure ko smo pisani kot dežurni na programu… Skratka res polno in dinamično.