Klarise so najstrožji ženski kontemplativni red pri nas. V Nazarjah in zadnja leta v Dolnicah pri Ljubljani imajo svoji postojanki. Življenje za zidovi v zaprti skupnosti in nočna molitev od polnoči do dveh zjutraj, strogi red, zapovedani posti, molitev, spokornost, molk, delo... to so njihove posebnosti. Vsaka izmed sester preživi v molitvi vsaj osem ur dnevno, sicer pa sestre skrbijo za neprekinjeno adoracijo pred Najsvetejšim. Obiskali smo jih v Nazarjah in bili spet presenečeni nad njihovo vedrostjo, odprtostjo in paradoksalno, nad svobodo, ki jo živijo zaprte med zidovi. Nisem bil prvič pri njih, pa me kljub temu vedno znova premakne njihov vprašanje, kdo je pravzaprav bolj svoboden, one za zidovi, ali mi zunaj njih? „Nekateri nas pomilujejo in mislijo, da smo se zaprle v najhujši zapor in se odpovedale vsemu lepemu, življenju in ljubezni ... Velika zmota je to! Izbrale smo življenje, večno Življenje...“
Kratek a bogat je bil obisk pri njih, združen z ogledom jaslic, ki so jih pripravile. Ja, njihove jaslice. Žene, ki nikoli ne zapustijo svojega samostana, so naredile mogočno jaslično pokrajino naših gora, skoraj kot bi šle z zemljevidom po okolici. „To je pa Ojstrica, Brana...vse tja do Olševe.“ Vse skupaj pod zvezdnim nebom tisočerih zvezd.
Klarise še kar odmevajo in tudi njihova pesem, nekoliko otožna in zamaknjena...

Kakor se vreme zelo hitro spreminja, se nekaj podobnega lahko zgodi tudi z našim zdravjem. "Nič ni tako krhko kakor sreča in zdravje," pravi neki rek. Na lepem se lahko naše dobro počutje poslabša, denimo po kakšni jedi, zabavi, stresu ali naporu. Nesreča pa lahko v hipu uniči življenje. Tega dejstva ne smemo prezreti, prav tako pa ga ne smemo potlačiti. Človek živi iz upanja. "Dokler diham, upam!"

Včeraj 11.1. sem bil dežurni na programu med 9. in 15. uro. Ena izmed rednih dopoldanskih rubrik, ki jo pripravlja Tone Gorjup je »Spominjamo se na današnji dan«. Med dogodki za 11. januar je bil naveden tudi smrtni dan slovenskega politika, poslanca, filozofa, primerjalnega književnika in doktorja socioloških znanosti Jožeta Pučnika. Pravzaprav piše, da je Jože Pučnik umrl v noči na 12. januar. Zadeva me je takoj pograbila, zakaj je 12. 1. med dogodki 11. 1.? Preveril sem nekaj spletnih virov in ugotovil, da nimamo enotnega dneva njegove smrti. To se mi je zdelo več kot čudno, saj gre za eno od ikon slovenske osamosvojitve. Je torej umrl 11. ali 12. januarja?
Pučnika se najbolj spomnim iz leta 1998, ko je ob razstavi »Temna stran meseca« izšla zajetna knjižna publikacija. Na radiu bi jo morali predstaviti Jančar, Simoniti in Pučnik. Jančar se je opravičil, Simonitija ni bilo, prišel pa je Pučnik. V knjigi je imel poglavje o povojnih pobojih, saj je bil (drugi) predsednik parlamentarne komisije za preiskavo povojnih pobojev. Takrat sva imela enourni pogovor na temo Temne strani meseca. Ni želel govoriti samo o pobojih ampak tudi o ostalih kršitvah človekovih pravic, ki jih je vse do leta 1990 izvajal nekdanji totalitarni sistem. Govoril je iz lastnih izkušenj. Bil je celo toliko oseben, da sem pogovor ob njegovi smrti leta 2003 spremenil v njemu posvečeno spominsko oddajo Naš gost.
Leta 1959 je bil kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57. Sedem let je preživel v zaporu. Ukradli so mu sedem let življenja. Kasneje je odšel v tujino. V Nemčiji je dobil politični azil. Zaprosil je v Ljubljano za uradno potrdilo o diplomi. Na odgovor je čakal osem let. V tem času je ob težkem fizičnem delu ponovno doštudiral in doktoriral. Ukradli so mu še štiri leta. Uradnega potrdila o diplomi ljubljanske univerze ni dobil zaradi nekakšnega pravilnika…
V spominu mi je ostal kot odprt sogovornik, ki je svoje misli vedno argumentiral. Tudi delovanje radia je pohvalil, čeprav ni imel veliko časa za poslušanje. Osem let po njegovi smrti se mi zdi njegova vloga v javnem zavedanju precej podcenjena. Pomislite še za dan njegove smrti si nismo čisto enotni…

Končno smo dočakali tudi jasen odziv duhovnikov dveh dekanij, ki se jih še kako dotika nameravana izvolitev Zvonka Fišerja za generalnega državnega tožilca. Izjava je tako jasna in odločna, da jo objavljam v celoti (ker se z njo tudi v celoti strinjam...).

Nasprotovanje izvolitvi kršitelja človekovih pravic na mesto generalnega državnega tožilca

Duhovniki šempetrske in novogoriške dekanije nasprotujemo izvolitvi gospoda Zvonka Fišerja na mesto generalnega državnega tožilca, saj je kot tožilec prekršil temeljne človekove pravice in vrednote civilizacije s tem, da je preganjal katoliška duhovnika Stanka Medveščka in Janeza Lapanja zgolj zato, ker sta prikrito grobišče na Lajšah pri Cerknem obeležila s križem.

Tožilska vloga gospoda Fišerja ni bila le v nasprotju z osnovno človeško etiko, ki temelji na spoštovanju mrtvih in pravici do groba, ampak predstavlja tudi zlorabo takratne komunistične zakonodaje. Tožilec Fišer, za razliko od sodnika na tem procesu, svojega napačnega delovanja nikoli v dvajsetih letih demokracije ni priznal in obžaloval ter se nedolžnim žrtvam opravičil. Izvolitev take osebnosti na mesto generalnega državnega tožilca pomeni vnovični udarec zaupanju v pravno državo in vodi v podžiganje starih delitev iz obdobja revolucije in komunistične diktature.

Fišerjev tožilski pregon je bil nekakšen lov na čarovnice. Duhovnika sta na množični grob postavila preprost križ. Šlo je za brezno, kjer še danes, po 66 letih, leži štirinajst dokazano nedolžnih civilistov (med njimi dva duhovnika), ki jih je takratni tožilec Fišer ožigosal kot “narodne izdajalce”. Nesmiselnost sodbe zoper duhovnika, ki sta bila obsojena na denarno in pogojno kazen zapora, je dokazalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je sodbo leta 1995 razveljavilo z obrazložitvijo, da blagoslovitvi križa nad grobom »ni mogoče pripisati političnega namena«. Tudi obred blagoslovitve zunaj sakralnih prostorov, ki je bil po komunistični zakonodaji prepovedan, po mnenju omenjenega sodišča ni bil kazensko dejanje, ampak kvečjemu prekršek, ne pa, kot je zapisal Fišer, »zloraba vere in Cerkve«. Poleg tega je imel za blagoslov križa župnik Medvešček celo ustno dovoljenje takratnih oblasti. Montirani proces je kršil temeljne človekove pravice: pravico do poštenega sojenja in svobodo veroizpovedi.

Po slovenski zakonodaji sodniki, ki so odločali v montiranih procesih komunističnega režima, nikoli več ne morejo biti izvoljeni v pomembnejše sodniške funkcije. Enako bi moralo veljati za državne tožilce. Oblast, ki je odgovorna za izbiro najbolj izpostavljenih državnih uradnikov, bi se morala, če želi tej družbi dobro, izogibati vsakemu dejanju, ki je v posmeh svobodi, demokraciji, ustavi in pravni državi.

Za dekaniji Nova Gorica in Šempeter

Aleš Rupnik, dekan

Dr. Tine Hribar je pred leti v Novi reviji v članku Nesrečni narod zapisal, da je bil »temelj komunistične oblasti od vsega začetka revolucionarno nasilje.« Dr. Hribar ni ravno moj najljubši mislec, je pa v tej trditvi postavil jasno opredelitev partizanščine, ki jo je zabelil še z naslednjo trditvijo, da je bil »narodno osvobodilni boj podrejen komunistični revoluciji.«
Dražgoška bitka je bila skozi to perspektivo, izzivanje premočnega okupatorja, v skladu z revolucionarno trditvijo, da »žrtve morajo biti!« In tako so se partizani na koncu umaknili, Dražgoše in Dražgošane pa prepustili razjarjanim, krvi željnim okupatorjem. Ti so najprej požgali vas, 41 nič krivih domačinov postrelili in kasneje minirali celo zidove hiš.
Borci in njihovi nasledniki nas prepričujejo, da je bilo to smiselno in potrebno »zaradi časti in samozavesti«. Kako smešno deluje ta trditev, glede na to, da so partizani domačine praktično prepustili okupatorskemu besu. Na nek način so jih žrtvovali! In tisti, ki misli, da so bile Dražgoše zdavnaj pred povojnimi poboji, spregleda dejstvo, kako lahkotno so partizani žrtvovali svoje ljudi. Tiste ki naj bi jih osvobajali.