Včeraj 11.1. sem bil dežurni na programu med 9. in 15. uro. Ena izmed rednih dopoldanskih rubrik, ki jo pripravlja Tone Gorjup je »Spominjamo se na današnji dan«. Med dogodki za 11. januar je bil naveden tudi smrtni dan slovenskega politika, poslanca, filozofa, primerjalnega književnika in doktorja socioloških znanosti Jožeta Pučnika. Pravzaprav piše, da je Jože Pučnik umrl v noči na 12. januar. Zadeva me je takoj pograbila, zakaj je 12. 1. med dogodki 11. 1.? Preveril sem nekaj spletnih virov in ugotovil, da nimamo enotnega dneva njegove smrti. To se mi je zdelo več kot čudno, saj gre za eno od ikon slovenske osamosvojitve. Je torej umrl 11. ali 12. januarja?
Pučnika se najbolj spomnim iz leta 1998, ko je ob razstavi »Temna stran meseca« izšla zajetna knjižna publikacija. Na radiu bi jo morali predstaviti Jančar, Simoniti in Pučnik. Jančar se je opravičil, Simonitija ni bilo, prišel pa je Pučnik. V knjigi je imel poglavje o povojnih pobojih, saj je bil (drugi) predsednik parlamentarne komisije za preiskavo povojnih pobojev. Takrat sva imela enourni pogovor na temo Temne strani meseca. Ni želel govoriti samo o pobojih ampak tudi o ostalih kršitvah človekovih pravic, ki jih je vse do leta 1990 izvajal nekdanji totalitarni sistem. Govoril je iz lastnih izkušenj. Bil je celo toliko oseben, da sem pogovor ob njegovi smrti leta 2003 spremenil v njemu posvečeno spominsko oddajo Naš gost.
Leta 1959 je bil kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57. Sedem let je preživel v zaporu. Ukradli so mu sedem let življenja. Kasneje je odšel v tujino. V Nemčiji je dobil politični azil. Zaprosil je v Ljubljano za uradno potrdilo o diplomi. Na odgovor je čakal osem let. V tem času je ob težkem fizičnem delu ponovno doštudiral in doktoriral. Ukradli so mu še štiri leta. Uradnega potrdila o diplomi ljubljanske univerze ni dobil zaradi nekakšnega pravilnika…
V spominu mi je ostal kot odprt sogovornik, ki je svoje misli vedno argumentiral. Tudi delovanje radia je pohvalil, čeprav ni imel veliko časa za poslušanje. Osem let po njegovi smrti se mi zdi njegova vloga v javnem zavedanju precej podcenjena. Pomislite še za dan njegove smrti si nismo čisto enotni…