Sinoči smo imeli sklep tradicionalnih postnih večerov. Člani zakonskih skupin smo pripravili razmišljanja ob Pasijonskih slikah. Besedilo je že pred leti zapisal frančiškan p. Pavle Jakop. V temni dvorani je bil osvetljen le križ, na odru so sedele priče, osvetljene z baterijskimi svetilkami pod obrazom in sodnik je klical vsakega posebej, da je pričal o svojem primeru. Ustvarili smo meditativno gledališko vzdušje, za kar je v veliki meri zaslužen igralec Gregor Čušin, s katerim smo se pred dnevi srečali.

Naj pripnem še eno izmed besedil p. Pavla Jakopa:
PROKULA - Pilatova žena
„Oh, ti moški! Tako sem prosila svojega moža, naj oprosti tega čudnega preroka Jezusa, pa me ni poslušal. Zavračal me je, da sem zmešana, da sanjarim, da sem vraževerna, da so me zastrupili Judje s svojim mesijanizmom. Norčeval se je iz mene in me pred dvorjani zasmehoval zaradi mojih sanj.
Ko bi mi vsaj malo prisluhnil. Tako pa sedaj on v sanjah kriči, vstaja ponoči, si umiva roke in kar naprej dopoveduje, da ni kriv, da so ga izsilili, da so mu ga podtaknili,...
Res smešno je, da moj mož, ki je tako spreten, zvit in močan, ki ima toliko vojakov in oblast, da ga je strah pred mrtvim, da ponoči joče in kriči in si kar naprej umiva roke.
Bojim se zanj, da se mu še zmeša.“

Nastopajoči

V sedmem poglavju Lukovega evangelija beremo:
»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi.«
Zgoraj je opisan eden izmed mnogih čudežev, ki jih najdemo v Svetem pismu. Ste se kdaj vprašali kako je Jezus delal čudeže?
Najprej bi rad poudaril, da v slovenskem prevodu svetega pisma najdemo besedo čudež, v grškem in aramejskem izvirniku pa sta uporabljeni dve besedi: znamenja ali moči. Beseda čudež ni uporabljena, ker so jo takrat uporabljali za čudeže čarovnikov in magov, zunaj svetopisemskega sveta. Da ne bi pomešali teh dejanj z Jezusovimi, jih evangelisti imenujejo znamenja ali moči.
V prvem tisočletju vse do razsvetljenstva sploh ni bilo vprašanje kako je Jezus delal čudeže. Ti so bili sestavni del vere. Z razsvetljenstvom pa je tudi v teologijo vdrlo marsikaj racionalističnega. Predvsem v protestantskem svetu so se začeli pojavljati teologi, ki so dvomili in spodbijali opise evangelijev, ter jih razlagali v prenesenem pomenu.
Na splošno pa lahko rečemo, da v krščanstvu vendarle vlada prepričanje in tradicija, ki je dolga dva tisoč let, da je Jezus res delal čudeže. O tem nam pričajo tudi evangeliji sami. Marko polovico evangeljskega besedila, če odštejemo pripoved o trpljenju, posveča prav opisovanju čudežev. Zapisi o Jezusovem življenju so nastali v letih, ko so bile priče dogodkov še žive, če opisi ne bi bili točni bi priče lahko besedilu oporekale. Beremo tudi, da so voditelji naroda Jezusu očitali, da z Belcebubom poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. V tej njihovi trditvi lahko ugotovimo, da tudi oni sami, ki ga niso sprejemali, niso mogli negirati njegovih čudežev. Iz tega preprostega razmisleka lahko razberemo, da je Jezus moral delati nekaj tako nenavadnega, da so ljudje ob tem osupnili.
V grobem Jezusove čudeže delimo na štiri glavna področja človekovega življenja in doživljanja. Najprej so tu čudeži v zvezi z naravnimi pojavi (sem sodi tudi pomnožitev kruha v puščavi), zatem ozdravljenja, eksorcizmi in končno obujanje mrtvih.
Čudeži v povezavi z naravo, so naprimer pomiritev viharja na morju. To je tipičen primer, ko Jezus pokaže, da je tudi gospodar narave, vetra in morja. Teološko je to znamenje, da je Jezus tudi stvarnik. Kajti samo tisti, ki je veter in morje ustvaril, lahko nanju vpliva na tak način, da ju pomiri. Hojo po vodi bi lahko razlagali tudi s pomočjo levitacije, paranormalnega pojava. To dogodku (čudežu) samemu nič ne odvzame, kajti zgodil se je ob pravem času na pravem mestu. Če verjamemo, da je Jezus Bog, moramo dopustiti, da se poslužuje vseh naravnih pojavov, tudi tistih, ki so danes še na polju para-znanosti, nekoč pa bodo (morda) razložljivi.
Ozdravljanja so med čudeži v Svetem pismu največkrat omenjena. Spomnimo se ozdravljenja slepega, ki mu je Jezus »namazal oči s slino pomešano z blatom«. Potem ga je poslal, naj se umije v vodnjaku Siloa. Zakaj ga ni ozdravil hipoma? Zdi se, kakor da je bila za slepega potrebna pot vere. Ta primer lahko razumemo tako, da je pri ozdravljenju udeležen tudi bolnik, ki veruje. Jezus na drugem mestu pravi: »Tvoja vera te je rešila«. Slepi je na poti do kopeli lahko poglobil svojo vero.
Tretja vrsta Jezusovih čudežev so eksorcizmi. Tudi teh je kar nekaj. Ti so jasno znamenje, da je Jezus odrešenik in da je prišel, da bi zamenjal kraljestvo zla z božjim kraljestvom. To, da so mu bili hudi duhovi pokorni in so pred njim bežali, je zelo jasen znak, da v njem res deluje božja moč. Hudi duhovi so v Jezusu prepoznali Boga, medtem ko ga ljudje niso.
Zadnja vrsta čudežev, ki jih je Jezus delal, pa so obujenja od mrtvih. Čudež je znamenje božjega kraljestva, ne pa zgolj fenomen, pojav, ki se je zgodil. Tako Lazar kakor deček iz Naima in deklica Talita, ki jih je obudil, so potem umrli. To pomeni, da pri obujenju ni šlo za vstajenje od mrtvih, ampak dejansko za vrnitev v to življenje. V tem smislu ni obujenje nič večji čudež od kateregakoli drugega čudeža, vendar pa je kot pojav, gotovo najbolj nenavaden.
Lahko se vprašamo še, zakaj je Jezus pravzaprav delal taka znamenja? Teološko to utemeljujemo s tem, ker je hotel ljudem pokazati, da se je božje kraljestvo na zemlji z njim že začelo. »Glejte, božje kraljestvo se vam je približalo«, pravi Jezus. Tudi evangelist Marko piše, da so bile prve Jezusove besede, ko se je pojavil: »Spreobrnite se, božje kraljestvo se vam je približalo.« In dejanja, ki jih je delal, zlasti znamenja in moči, ki so izhajala iz njega, so bila v prvi vrsti dejanja, ki kažejo, da je božje kraljestvo prisotno.
Ampak Jezus ni ozdravil vseh ljudi in ni izgnal vseh hudih duhov. Mar to pomeni, da je bil krivičen do tistih, ki jih ni ozdravil? Ne, ampak pomeni, da ni prišel zato, da bi vse ljudi ozdravil. Konec koncev so tudi ozdravljeni ljudje potem umrli. Ta znamenja je Jezus delal zato, da bi ljudje začutili, da je božje kraljestvo tukaj in ni nekaj, kar šele pričakujemo.
Jezus torej je delal velika znamenja med ljudmi, vendar je pri vsem govoru o čudežih, vendarle najpomembnejša vera. Evangeliji nam o čudežih ne govorijo zato, da bi se ustavljali ob dogodkih samih, ampak da bi poglobili naš odnos z Bogom, da bi ta odnos krepili in rasli v veri. Potem lahko Bog dela še večje čudeže in daje še več možnosti, da bo božje kraljestvo prisotno na zemlji.

“Jezus je rekel: Jaz sem luč, ki je nad vami vsemi, jaz sem vse, vse prihaja od mene in vse se k meni vrača. Razkoljite les, in tam sem, dvignite kamen in tam me boste našli.”
77. izrek Tomaževega evangelija
Ta izrek iz nekanoniziranega Tomaževega evangelija, smo pred leti videli v filmu, v katerem so ustvarjalci pomešali svetovno zaroto, stigme in apokrifne spise. Naključni gledalec filma “Stigmata”, je bil lahko po pravici zmeden, posebno če ni poznal tovrstne literature.
Apokrifni, nekanonizirani spisi, so nepriznana besedila, ki govorijo o Jezusu iz Nazareta, vendar niso zajeta v Sveto pismo. Teh besedil je kar nekaj: Tomažev evangelij, Petrov evangelij, Nikodemov, Jakobov protoevangelij, evangelij Hebrejcev, Ebenoitov, obstaja kar nekaj razodetij in apokalips...
Omenjene knjige bodisi zaradi svoje vsebine ali časa nastanka ne odgovarjajo kriteriju kanoničnosti, ki se je izoblikoval v prvih krščanskih stoletjih in potrdil na prvih koncilih. Kristjani verujemo, da je Sveto pismo navdihnil Sveti Duh. Apokrifni spisi so torej nenavdihnjeni in kot taki nezavezujoči, čeprav želijo po obliki in vsebini posnemati kanonične knjige.
Poznamo predvsem tri najpomembnejše kriterije zakaj so prav ta besedila, ki jih poznamo vključena v Sveto pismo in ne katera druga. Prvi je čas nastanka. Vemo, da so bili evangeliji zapisani kar nekaj let po Jezusovi smrti in vstajenju, a vendar še v času, ko so bili Jezusovi najbližji učenci živi. Apostolski časi, ki so se zaključili s smrtjo zadnjega apostola, so prvi kriterij pristnost. V tem času so bila napisana vsa evangeljska besedila, Apostolska dela, Pavlova, Petrova, Janezova pisma, Jakobovo in Judovo pismo ter Razodetje. Tomažev evangelij, ki pravzaprav niti ne ustreza literarni formi evangelija, ampak je zbirka izrekov, datira v konec drugega stoletja. Res pa je, da so določeni izreki gotovo starejši in izhajajo iz apostolskih časov.
Drugi kriterij je uporaba takega spisa v bogoslužju. V začetku namreč niso imele vse Cerkvene občine istega, enotnega kodeksa branja liturgičnih besedil. Dejstvo pa je, da se v daljšem časovnem obdobju nekanonizirana besedila nikjer niso ohranila v liturgiji.
Tretji in hkrati verjetno najpomembnejši kriterij umestitve v Sveto pismo pa je, da se mora vsebina besedila skladati z naukom dvanajstih apostolov. Tukaj lahko zdaj navedemo zadnji 114. izrek Tomaževega evangelija, ki pa se radikalno razlikuje od učenja prve Cerkve in že odraža duh drugega in tretjega stoletja, to je duh gnoze in maniheizma.
“Simon Peter jim je rekel: Naj gre Marija iz naše srede, zakaj ženske niso vredne življenja. Jezus je rekel: Glejte, vodil jo bom tako, da jo bom naredil moško, da bo tudi ona lahko postala živi duh, podobno vam možem. Zakaj vsaka ženska, ki je postala moški, bo stopila v nebeško kraljestvo.”
Lahko rečemo, da Tomažev evangelij “pade” že s tem izrekom, kajti spomnimo se kakšen je Jezusov odnos do žensk, kot ga opisujejo kanonični evangeliji. Hitro lahko ugotovimo, da se tak odnos, do žensk nikakor ne sklada z naukom apostolske Cerkve. Trditve, da je potrebno ločiti telo od duha, da je vse, kar je telesno je od hudiča, duh pa je božji, da je potrebno preustvariti ženske v moške, kajti le tako se bodo lahko zveličale, zaznamujejo maniheizem. Ta pa je bil kot verska zmota zavrnjen že v prvih krščanskih stoletjih. Navedeni primer nam razkriva, da je potrebno ta stara besedila, po katerih je sproščala svojo domišljijo predvsem umetnost, poznati kot celoto. Le tako lahko do njih zavzamemo pravo mnenje in izluščimo zrnje od plev.
Posebno v zadnjih letih so zelo živa ugibanja, ali je možno odkriti neko prikrito staro besedilo, kjer bi lahko prišli do kake nove resnice o Jezusu iz Nazareta.
Naj navedem dva zelo sodobna primera. Leta 1998 so v berlinski knjižnici odkrili besedilo, pisano v omikani grščini, ki je bilo očitno zelo staro, najverjetneje iz drugega stoletja. Gre za nekakšen kodeks, zbirko izrekov, ki so jo po osebi, ki v njem nastopa, poimenovali evangelij Odrešenika, nekateri so mu nadeli kar ime Peti evangelij. Kar nekaj avtorjev je obogatelo z pisanjem o omenjenem besedilu, kar pomeni, da zanimanje za tovrstno literaturo obstaja, res pa je, da se tega besedila danes skorajda ne omenja več, ker podobno kot Tomažev “evangelij” vsebuje gnostične elemente. Tudi ob odkritju Kumranskih rokopisov so mnogi špekluirali, da se bo odkrilo besedilo, ki ga ne poznamo in bi morda sodilo v Sveto pismo. Izkazalo se je, da je bogata kumranska knjižnica, poleg predvsem starejših judovskih besedil, vsebovala fragment enega od poznanih evangelijev.
Naše vere torej nikakor ne more omajati kakšno apokrifno besedilo, ki ga (še ne) poznamo. Naša vera namreč ne temelji samo na biblijskih tekstih, ampak kot pravi Drugi vatikanski Cerkveni zbor, je Sveto pismo navdihnjena knjiga, ki vsebuje božjo besedo. To pa pomeni, da niso izključno besedila tista, ki bi gradila našo vero. So le medij, po katerem k nam prihaja božja beseda.

Referendum se je klavrno končal za vladno koalicijo. 80 odstotkov proti 20-tim je sramota za Pahorjeve. Mislim, da si ta vlada ne more več privoščiti nobenega prodora. Do volitev bo igrala v »obrambi«. Vse njene pobudo so obsojene na propad, kar glede na stanje pri nas ni čudno. In glede na razpisane referendume lahko samo še prognoziramo ali bo sramota pri katerem še večja.
Mi se nismo pretirano obremenjevali s politiko. Vzeli smo si čas za sprehod, za sonce, za družino. Nabirali smo nove moči, uživali v sladoledu in še kaj. Nismo šli daleč, do naše obale. Nastalo pa je nekaj lepih posnetkov.

Tako je Gregor Čušin naslovil svoje najnovejše gledališko delo, ki bi ga sam podnaslovil še z besedami: »Povratek k normalnosti!« Včeraj smo si ga lahko na prvi predpremieri ogledali v Kosezah. Kar 204 obiskovalce smo našteli in to pove nekaj tudi o tem, kaj ljudi zanima…
Namenoma bi se rad izognil opredelitvi monokomedija, ker Janez brez glave, kljub humorističnim vložkom, nikakor ni kaka lahkotna komedija. Upam si trditi tudi, da je težje umljiv tistim, ki nimajo krščanskega temelja oz. predznanja. Gregor Čušin operira s toliko citati iz Svetega pisma, da bi mu lahko mirno zaupali tudi pripravo kakšne pridige.
Vse skupaj se začne z »odkritjem apokrifnega« dnevnika Janeza Krstnika, ki razkriva nekatere zanimive dele iz njegovega življenja, kot jih je identificiral avtor. Teme okoli katerih pa se vse skupaj vrti, so pojem duhovniškega celibata, družine in ljubezni (posledično novega družinskega zakonika), pravilna oz nepravilna uporaba nekaterih besed, mariborska finančna afera, vprašanje pravičnosti in odpuščanja…
In zdaj naj razložim še, zakaj bi temu delu pridal podnaslov: Povratek k normalnosti! Zato, ker Gregor Čušin v svojem gledališkem delu preizprašuje nekatere osnovne pojme, ki jih čas v katerem živimo, skuša predrugačiti. Kot ugotavljamo že sami, manjšina uči večino in ta čas (v katerem živimo) skuša zavrniti celotno človeško zgodovino in postaviti neke nove standarde. Gregor Čušin je tukaj neizprosen, Svetopisemski, krščanski, zagovornik tradicije, kar je danes neverjetna redkost in zaradi tega deluje neverjetno sveže in »normalno«.
Prepričan sem da bo Janez brez glave postal uspešnica, taka kot so pred njim že postale Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec in Jona besni prerok. Vesel sem, da imamo angažiranega krščanskega avtorja, ki se upa izpostaviti in nam v sivini eksperimentalne megle, ki nam jo ponuja večina slovenskih gledališč ponuja teme, o katerih lahko razmišljamo, se zabavamo, na trenutke pa tudi jokamo…