V sedmem poglavju Lukovega evangelija beremo:
»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi.«
Zgoraj je opisan eden izmed mnogih čudežev, ki jih najdemo v Svetem pismu. Ste se kdaj vprašali kako je Jezus delal čudeže?
Najprej bi rad poudaril, da v slovenskem prevodu svetega pisma najdemo besedo čudež, v grškem in aramejskem izvirniku pa sta uporabljeni dve besedi: znamenja ali moči. Beseda čudež ni uporabljena, ker so jo takrat uporabljali za čudeže čarovnikov in magov, zunaj svetopisemskega sveta. Da ne bi pomešali teh dejanj z Jezusovimi, jih evangelisti imenujejo znamenja ali moči.
V prvem tisočletju vse do razsvetljenstva sploh ni bilo vprašanje kako je Jezus delal čudeže. Ti so bili sestavni del vere. Z razsvetljenstvom pa je tudi v teologijo vdrlo marsikaj racionalističnega. Predvsem v protestantskem svetu so se začeli pojavljati teologi, ki so dvomili in spodbijali opise evangelijev, ter jih razlagali v prenesenem pomenu.
Na splošno pa lahko rečemo, da v krščanstvu vendarle vlada prepričanje in tradicija, ki je dolga dva tisoč let, da je Jezus res delal čudeže. O tem nam pričajo tudi evangeliji sami. Marko polovico evangeljskega besedila, če odštejemo pripoved o trpljenju, posveča prav opisovanju čudežev. Zapisi o Jezusovem življenju so nastali v letih, ko so bile priče dogodkov še žive, če opisi ne bi bili točni bi priče lahko besedilu oporekale. Beremo tudi, da so voditelji naroda Jezusu očitali, da z Belcebubom poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. V tej njihovi trditvi lahko ugotovimo, da tudi oni sami, ki ga niso sprejemali, niso mogli negirati njegovih čudežev. Iz tega preprostega razmisleka lahko razberemo, da je Jezus moral delati nekaj tako nenavadnega, da so ljudje ob tem osupnili.
V grobem Jezusove čudeže delimo na štiri glavna področja človekovega življenja in doživljanja. Najprej so tu čudeži v zvezi z naravnimi pojavi (sem sodi tudi pomnožitev kruha v puščavi), zatem ozdravljenja, eksorcizmi in končno obujanje mrtvih.
Čudeži v povezavi z naravo, so naprimer pomiritev viharja na morju. To je tipičen primer, ko Jezus pokaže, da je tudi gospodar narave, vetra in morja. Teološko je to znamenje, da je Jezus tudi stvarnik. Kajti samo tisti, ki je veter in morje ustvaril, lahko nanju vpliva na tak način, da ju pomiri. Hojo po vodi bi lahko razlagali tudi s pomočjo levitacije, paranormalnega pojava. To dogodku (čudežu) samemu nič ne odvzame, kajti zgodil se je ob pravem času na pravem mestu. Če verjamemo, da je Jezus Bog, moramo dopustiti, da se poslužuje vseh naravnih pojavov, tudi tistih, ki so danes še na polju para-znanosti, nekoč pa bodo (morda) razložljivi.
Ozdravljanja so med čudeži v Svetem pismu največkrat omenjena. Spomnimo se ozdravljenja slepega, ki mu je Jezus »namazal oči s slino pomešano z blatom«. Potem ga je poslal, naj se umije v vodnjaku Siloa. Zakaj ga ni ozdravil hipoma? Zdi se, kakor da je bila za slepega potrebna pot vere. Ta primer lahko razumemo tako, da je pri ozdravljenju udeležen tudi bolnik, ki veruje. Jezus na drugem mestu pravi: »Tvoja vera te je rešila«. Slepi je na poti do kopeli lahko poglobil svojo vero.
Tretja vrsta Jezusovih čudežev so eksorcizmi. Tudi teh je kar nekaj. Ti so jasno znamenje, da je Jezus odrešenik in da je prišel, da bi zamenjal kraljestvo zla z božjim kraljestvom. To, da so mu bili hudi duhovi pokorni in so pred njim bežali, je zelo jasen znak, da v njem res deluje božja moč. Hudi duhovi so v Jezusu prepoznali Boga, medtem ko ga ljudje niso.
Zadnja vrsta čudežev, ki jih je Jezus delal, pa so obujenja od mrtvih. Čudež je znamenje božjega kraljestva, ne pa zgolj fenomen, pojav, ki se je zgodil. Tako Lazar kakor deček iz Naima in deklica Talita, ki jih je obudil, so potem umrli. To pomeni, da pri obujenju ni šlo za vstajenje od mrtvih, ampak dejansko za vrnitev v to življenje. V tem smislu ni obujenje nič večji čudež od kateregakoli drugega čudeža, vendar pa je kot pojav, gotovo najbolj nenavaden.
Lahko se vprašamo še, zakaj je Jezus pravzaprav delal taka znamenja? Teološko to utemeljujemo s tem, ker je hotel ljudem pokazati, da se je božje kraljestvo na zemlji z njim že začelo. »Glejte, božje kraljestvo se vam je približalo«, pravi Jezus. Tudi evangelist Marko piše, da so bile prve Jezusove besede, ko se je pojavil: »Spreobrnite se, božje kraljestvo se vam je približalo.« In dejanja, ki jih je delal, zlasti znamenja in moči, ki so izhajala iz njega, so bila v prvi vrsti dejanja, ki kažejo, da je božje kraljestvo prisotno.
Ampak Jezus ni ozdravil vseh ljudi in ni izgnal vseh hudih duhov. Mar to pomeni, da je bil krivičen do tistih, ki jih ni ozdravil? Ne, ampak pomeni, da ni prišel zato, da bi vse ljudi ozdravil. Konec koncev so tudi ozdravljeni ljudje potem umrli. Ta znamenja je Jezus delal zato, da bi ljudje začutili, da je božje kraljestvo tukaj in ni nekaj, kar šele pričakujemo.
Jezus torej je delal velika znamenja med ljudmi, vendar je pri vsem govoru o čudežih, vendarle najpomembnejša vera. Evangeliji nam o čudežih ne govorijo zato, da bi se ustavljali ob dogodkih samih, ampak da bi poglobili naš odnos z Bogom, da bi ta odnos krepili in rasli v veri. Potem lahko Bog dela še večje čudeže in daje še več možnosti, da bo božje kraljestvo prisotno na zemlji.