V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je bil izjemen prvi koncert Modrega abonmaja Slovenske filharmonije nove sezone 2011/12, z izjemnim gostom dirigentom in solistom Julianom Rachlinom. Za uvod je odmevala Mozartova glasba, najprej uvertura k Operi Figarova svatba in nato še simfonija št. 35 „Haffnerjeva“. V drugem delu je Rachlin nastopil kot violist v Hindemithovi Žalni glasbi, nato pa še kot violinist v Štirih letnih časih Astorja Piazzolle. Gallusova dvorana je ob koncu odmevala ob stoječih ovacijah, ki jih je zelo zadovoljna publika naklonila izvajalcem, Orkestru slovenske filharmonije in seveda izjemnemu gostu, 37-letnemu litovskemu violinistu in violistu, ki sicer že od otroštva živi v Avstriji!
Všeč mi je bilo, da se je modri abonma začel z dvema klasičnima melodijama. Mozart sede. Pri njem ni blefiranja in skrivanja za ostalimi. Pri njegovi glasbi se pokaže, kako dobri so res glasbeniki. In slovenski filharmoniki so bili res dobri. Prav tako Rachlin v vlogi dirigenta. Ima nekoliko svojski način dirigiranja. Bilo ga je povsod dovolj, ves čas je imel vse pod kontrolo, v nekem trenutku se je zdelo, da bo s paličico potrepljal sprednjega glasbenika… Še boljši vtis je pustil v drugem delu, kjer je dirigiral z violo in violino, glasbeniki pa so dihali z njim in njegovo interpretacijo. Stoječe ovacije so redke, tokrat so bile zaslužene, tako programsko kot izvedbeno. In za konec še dva dodatka. Zadnji posvečen Lauri, ki jo je poiskal med publiko in ji potem skladbo tudi posvetil. Izjemno v vseh vidikih.

Politični parket se začenja pregrevati. Nekaj stvari se je že pokazalo. Predčasne volitve bodo! 4. december bo očitno pravi datum in Miklavž nam bo prinesel rezultate. Hkrati pa se že nakazuje model, ki ga že poznamo in kjer bi morali sodelujoči v predvolilnih soočenjih paziti, da svoje kože ne bodo prelahko prodali. Gre namreč za zaostrovanje kulturnega boja na ideoloških temeljih.

Novostari predsednik Zveze borcev se je tako že » dotaknil tudi "stanja duha" v Sloveniji, ki je po njegovih besedah pogojeno z "notranjo cepitvijo". Kot je dejal, je v preteklih dvajsetih letih potekala intenzivna kampanja za revizijo zgodovine, zato je pozval k "dialogu resnice". "Dejstva bomo položili na mizo in naj se izkaže, kaj je res in kaj je laž," je dejal Stanovnik.«
Zakaj rožljanje s temi temami ravno sedaj? Ker smo Slovenci še vedno razcepljeni glede te tematike in se je tako najlažje diferencirati? Morda.
Tokratna volilna kampanija se lahko izogne ideološkim delitvam in usmeri izrecno v neuspeh in nepriljubljenost Pahorjeve ekipe. Tudi tisti, ki jih sicer »preteklost ne zanima in bi radi gledali samo naprej,« imajo tokrat možnost, da zavrnejo fiasko, ki so nam ga zakuhali člani KGB koalicije.
Da se to ne bi zgodilo, pa morajo poskrbeti očetje revolucije, ki naj teme preusmerijo na polja, ki jih bolje obvladajo. Torej v ideološki boj.
Zato verjetno ni največje presenečenje, da se je ravno danes začel odkop novega množičnega grobišča na Slivniškem Pohorju. Zanimivo je, da so svojci dobili dovoljenje ravno ob tem času in ne recimo pol leta prej, saj je bila zahteva za odkop podana že pred časom. Prav tako se je pokazalo, da v grobu nista samo pričakovana zakonca, ampak je žrtev tam več…
»Predsednik komisije za prikrita grobišča, Jože Dežman, pravi: "Jaz upam, da bodo tiste redke družine, ki imajo to možnost, svoje svojce lahko pod prihodnjo vlado, kakršna koli že bo, v miru pokopale, in da bodo končno doživele tudi pomoč države, predvsem pri identifikaciji svojcev."«
Preizkušeni model torej deluje in že teče. Upajmo, da se ne bomo dali premamiti njegovim snovalcem, ki bi radi s pomočjo pregrevanja takih tem, samo zadržali svoje privilegije. Zdaj je treba delovati modro, se morda kdaj tudi ugrizniti v jezik, da bi lahko kasneje te teme usapešno rešili tudi v parlamentu. S primerno večino seveda!

V Celovcu sem se udeležil proslave ob 160 letnici Mohorjeve družbe. Veliko visokih gostov iz Avstrije in Slovenije je dajo dogodku poseben pomen. »Slavnostni govornik, sicer predsednik Mohorjeve, rektor doma Sodalitas v Tinjah Jože Kopeing je med drugim povedal, da slavijo vse tri Mohorjeve „sestrinske“ založbe Celovška, Celjska in Goriška, ki pa so se v zadnjem času znašle vsaka pred specifičnimi družbenimi zahtevami.«
Takole sem zapisal za začetku uradnega poročila, ki smo ga tudi objavili v info oddaji in na spletu. Nisem pa povedal, kaj sem pogrešal in kaj je lahko pogrešilo oko. Namreč v daljšem uvodu, kjer so pozdravili vse slavnostne goste od dveh deželnih glavarjev do več ministrov (tudi našega šolskega) in škofov, je opazno zevala praznina pozdrava gostom sestrskih družb. V Celovcu je sicer bil odposlanec Celjske Mohorjeve , ni pa bilo njenega direktorja, prav tako ni bilo nikogar iz Gorice… Da odnosi med sestrami niso najboljši se je sicer pokazalo predvsem v zadnjem času, ko so umanjkali kakšni skupni projekti. Kot je povedal Jože Kopeinig, lahko 160 letnico slavijo vse tri družbe. Zakaj torej proslave niso pripravili skupaj? So nesoglasja pripeljala do spora, krega in bojkota?
Zakaj se je direktor celjske Mohorjeve pred meseci ob slovenskem knjižnem sejmu oglasil na radiu in podrobno razložil zgodovinsko pot najstarejše slovenske založbe? Ker je prišlo do neusklajenih, morda celo solerskih akcij iz Celovca?
Razmere terjajo avtonomne pristope in vsak trg ima svoje zakonitosti. Če hočejo vse tri Mohorjeve preživeti (in vemo kako je danes s knjigami…) je pot sodelovanja verjetno boljša. Kaj bi ob tem povedali ustanovitelji škof Slomšek, Andrej Einspiler in Anton Janežič, ki so dali Slovencem največ kar so lahko, možnost da duhovno hrano v obliki knjig posredujejo ljudem? Ali ni 25 milijonov knjig, ki jih je izdala Mohorjeva neverjeten podvig za katoliško založbo, ki je nekoč Slovence naučila brati, danes pa se je znašla pred novimi izzivi? Upam, da bodo odgovorni našli prave poti za glajenje morebitnih nesporazumov in da bo vse skupaj prispevalo k dobrobiti slovenske (tudi katoliške) literature.

Slavnostni govornik Jože Kopeing

Žiujo! Rada bi te vprašala,za mallo pomoči. Z 8-mi razredi smo šlli na Avstrijsko Koroško na Ekskurzijo. Dobili smo seminarsko nalogo, v katero moramo vključiti tudi pregovor: v tujini je človeku najljubša domovina. Prosim vas,če mi pomagate,kaj naj napišem.
p.s. ta pregovor moramo utemeljiti, zakaj tako misliš.
Nallepša hwala za pomoč, Tina

To pismo sem dobil danes preko blogovskega sporočilnega sistema. Pa naj mi bo izhodišče za ta zapis.

Draga Tina!
Presenečen sem bil nad Tvojo pošto. Presenečen iz več vidikov. Ne vem, kako si izvedela zame, še manj, kako si dobila občutek, da sem prvi človek za tako pismo. Pri nas doma otroci namreč sami delajo domače in seminarske naloge. Če rabijo pomoč, se pač pogovorimo, povemo, kje lahko najdejo podatke in nato skupaj pregledamo, če je vse v redu.
Tvoje pismo je, blagorečeno, nenavadno. V petih vrticah težko najdeš toliko slovničnih napak. Ugibam, da si pismo pisala v naglici. Zakaj? Upam, da ni kaj narobe. Morda si le poskusila z več naslovi, da vidiš, če bo kaj odmeva? Ne vem, ugibam…
Starejšega gospoda, težko prvič nagovarjaš z »Žiujo!« in ga potem del časa tikaš in nato vikaš. Verjetno se je taka navada že zelo zalezla v Tvojo generacijo. Žal brez potrebe.
Ali ne bi bilo najbolj logično, da povprašaš kakšno izmed sošolk in potem svoje starše? Rek: »V tujini je najljubša domovina,« nikakor ni tako enigmatičen, da ti ne bi uspelo najti odgovora. Ti pa sprašujejš popolnega tujca preko spleta. Ali lažje komuniciraš preko računalnika, kot osebno? Si danes le slabe volje in ne govoriš z najbližjimi, ne pokličeš svoje najboljše prijateljice? Priporočil bi ti, da se temu čimprej odrečeš. Le pravi polnokrvni odnosi z ljudmi iz mesa in kosti so tisti, ki dajejo življenju luč. Da, Luč! V nasprotnem primeru Ti lahko resnično življenje postane tujina in Ti tujka v njem… Kot bi se znašla sredi okolja, kjer nihče ne govori Tvojega jezika, kjer ne poznaš pokrajine in običajev, kjer Te ljudje na sprejmejo, ker nisi njihova. Takrat spoznaš vrednost in ljubost domovine, svojih ljudi, tistih, ki so Tvoja domovina.
Tina!
Zahvaljuješ se mi za pomoč, kar pomeni, da Ti vljudnost ni povsem tuja. Morda bi na tem področju naredila še kak korak. Prepričan sem, da bi potem Tvoja vprašanja redko ostala brez odgovorov.
Te pozdravljam
JB

Različne oblike aktiviranja civilnih pobud s strani katoličanov, povzročajo veliko strahu pri nekaterih... Tako je do mene prišla peticija za ločitev države od Cerkve www.locitev-drzave-cerkve.org. V njej se nekateri nestrpni posamezniki na čelu z Vladom Beganom in Društvom za zaščito ustave in žrtev cerkve razglašajo za napredno orientirane in združene pod dežnikom spoštovanja 7. člena ustave RS, ki zapoveduje ločenost Cerkve in države.
Zakaj pravim, da so nestrpni? Že njihov besednjak nas preprečuje v to, sicer pa moramo vedeti, da so za vsem akcije sekte Univerzalno življenje. Univerzalno življenje je s takimi besedili navzoče v Sloveniji že dvajset let. Imajo pa različne »podskupine«. Številčno jih je malo, so pa zelo nestrpni, agresivni in delavni.
Naj se ustavim pri nekaterih izrecno neposrečenih in nedomišljenih trditvah, ki jih v omenjenem manifestu „prodajajo“.

„Države z ureditvijo, kjer so cerkve, oziroma verske skupnosti ločene od države, so poleg Slovenije tudi ZDA, Francija, Nizozemska …“ Hvala za tole opazko. Že če bežno pogledamo omenjene države opazimo, da imajo v vseh otroci verski pouk v šolah (vključno s Francijo). Predsednik Obama nastopa v govorih kot kak pridigar, javno moli (spomnite se komemoracije 11.09. v New Yorku). Slovenija je v tem primeru ne samo ločena od verskih skupnosti, ampak na nekaterih mestih celo neprijazna (da ne rečem sovražna) do njih.

„Želimo in zahtevamo, da se cerkev ukvarja z vero, v državne posle, politiko pa se nima pravice vmešavati.“ Cerkev se v politiko nima kaj vtikati. Prav. Ampak lahko pa se vanjo vtikajo njeni državljani, ki so hkrati tudi katoličani. Zato ne vidim nobenega pravega argumenta zakaj državljan Anton Stres ali državljan Ivan Štuhec ali državljan Janez Juhant... ne bi smeli kaj povedati tudi o družbenem življenju. Prav tako se o tem lahko opredeljujejo vse civilne iniciative, ki imajo v svojih programih krščanski etos in tudi posamezniki, ki se združujejo v različnih skupinah ali strankah. Kdorkoli bi to hotel preprečiti deluje v duhu totalitarizma.

„Za samostojno financiranje ima katoliška cerkev največje zasebno premoženje v Sloveniji in v svetu, zato je vsako dodatno financiranje iz proračuna ali občin nemoralno in protiustavno!“ Če smo katoličani tudi državljani imamo pravico, da od sredstev, ki jih v davkih namenjamo državi, od tega tudi nekaj dobimo za vzdrževanje kulturnih spomenikov (kar Cerkvene zgradbe večinoma so), za izobraževanje naših otrok in za opravljanje splošno koristnih dejavnosti. Prav tako verniki sami s svojimi prostovoljnimi darovi vzdržujejo župnije in veliko večino projektov, ki se tam izvajajo. Kdo bi nam to lahko preprečil in zakaj?