Tako kot Stane Jarm je odšel tudi Steve Jobs. Nocoj je bilo spominsko odprtje razstave za slikarjem Brankom Čušinom (žal se ga nisem mogel udeležiti). Skoraj bi lahko pisal le o umrlih. O tistih, ki so zaključili dobo vajeništva na svetu in začeli z mojstrstvom v večnosti. Nimam se za kronista. Veliko je bolj poklicanih, da spregovorijo o ljudeh in minljivosti, o pesku, ki ga nosi veter, o kriku v vesolju…
Kljub temu sem pred časom pisal na to temo. Morda bo nagovorilo tudi vas…
Ali je po smrti še kaj? Vse religije skušajo podati odgovor na ta vprašaj. Jezus v Evangeliju obljublja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3).
Koliko optimizma in veselja nam lahko ponudijo te besede, a vendar je smrt danes še vedno mejna tema, o kateri ne govorimo radi. Najprej zato, ker nas govorjenje o njej spomni na lastno smrt. Drugi vzrok pa je pomanjkanje opisnih podatkov. Znano je namreč, da jezik večino stvari poimenuje opisno. Podatkov o smrti pa nimamo, kajti nihče, ki je umrl se še ni vrnil nazaj in nam svoje smrti opisal. Znanstvenega dokaza o življenju po smrti torej ni, nam pa pri tem lahko pomaga vera in tudi obsmrtne izkušnje nekaterih, ki so doživeli klinično smrt.
Ljudje, ki so imeli takšne izkušnje, navadno o tem ne govorijo radi, ali vsaj izbirajo komu bodo to povedali. Sodobna miselnost, kjer gospodari finančna uspešnost, kult mladega telesa in zabave, namreč vse v zvezi s smrtjo zavrača in odriva na polje dvoma, izmišljije in celo posmeha.
Vendar pa je zanimivo, da se izpovedi klinično mrtvih, ki so se »vrnili« osupljivo prepletajo in dopolnjujejo. Prav tako je osupljivo, kako jih je ta dogodek zaznamoval, da so največkrat radikalno spremenili svoje življenje.
Temeljno delo o teh doživetjih je knjiga znanega ameriškega zdravnika Raymonda Moodya: Življenje po življenju. V njej najdemo izčrpen opis takih primerov. Okoliščine, ki so posameznika vodile do stanja prehoda so seveda različne, vendar pa se kmalu poenotijo. Umirajočega najprej razglasijo za mrtvega in ga zatem navadno oživljajo. Ob tem sliši hrup ropot in tudi govorjenje ljudi okoli njega. Zatem se giblje skozi nekakšen tunel in nato zunaj svojega telesa, lebdeče gleda dogajanje kot gledalec. Še vedno ima telo vendar je drugačno, nesnovno. Naproti mu prihajajo bližnji, ki so že umrli in ga z veseljem sprejmejo. Pojavi se bleščeča svetloba, nezemeljskega sijaja, ki pa ne slepi. Iz nje se pojavi bitje, neubranljivo privlačno, ki vzpostavi neposreden miselni stik z umirajočim. Počutje umirajočega je zelo prijetno. Bitje mu nato zastavi vprašanje, o tem kaj je dosegel v življenju, ali je pripravljen umreti. V nekaj trenutkih se mu odvrti film njegovega življenja. Nato se pojavi ovira, ki bi jo lahko poimenovali meja med zemeljskim in večnim. Klinično mrtvi, ki so jih kasneje obudili, pričajo da se takrat niso želeli vrniti nazaj, kajti občutili so veliko ljubezen, ugodje, mir in veselje. Kljub temu jim je bilo sporočeno, da njihova ura še ni prišla in da se morajo vrniti. Ko so jih obudili, so hoteli to izkušnjo povedati drugim, a so navadno naleteli na nejevero in posmeh okolice, zato so o tem prenehali govoriti. Ob povratku v svoje običajno življenje so večinoma spremenili svojo lestvico vrednot in življenjski slog.
Navedeni primer lahko mnogim pomaga, da se s smrtjo lažje sprijaznijo, vendar pa kljub opisom še ne moremo reči, da vemo, kako se bo to zgodilo. Trenutek smrti je eden najpomembnejših trenutkov vsakega človeka. Kakor nismo sami odločali o svojem rojstvu, tako ne bomo niti o svoji smrti. Iz tega lahko spoznamo, da človek ni gospodar življenja in smrti in da o tem ne more odločati. Evtanazija in samomor sta tako prepoznana kot človeka nevredni dejanji. Zanimivo je, da klinično mrtvi, kljub občutkom ugodja in vseobsegajoče ljubezni, ki so jih doživljali v trenutkih prehoda, kasneje niso nikoli iskali smrti. Skoraj vsi govorijo o vrednosti življenja in izpolnitvi svoje življenjske naloge in zavračajo samomor kot rešitev.
Iz literature lahko sklepamo, da je takih izkušenj več, kot si mislimo. Lahko se vprašamo, zakaj torej niso širše znane in upoštevane? Skoraj vsak, ki je tako izkušnjo doživel jo je skušal najprej povedati zdravniku. Ta pa je navadno njegov opis pripisal vznemirjenosti in šoku ob dogodku, kjer je skoraj umrl. To pravzaprav ni nič čudnega, saj zdravnike že ob študiju navajajo, da bolj zaupajo sebi in objektivnim, vidnim simptomom, kot pa pacientovi izpovedi.
Nič drugačen ni odnos do takih pričevanj v naši okolici, le da se tam odkritemu dvomu nad povedanim, pridruži še odklanjanje, nelagodje in celo posmeh. Pogovor o smrti je nezaželen.
Gotovo se spominjate Škofjeloškega pasijona očeta Romualda Marušiča, ki so ga pred nekaj leti uspešno odigrali v Škofji Loki. Smrt jezdi na konju s peščeno uro, sledijo pa papež, kardinala, škof, cesar, plemič, meščan, kmet in drugi. Do tu vse lepo in prav, vendar pa se smrt na konju vreščeče reži. Ni čudno, da se ljudje ob taki podobi smrti počutimo nelagodno in jo odrivamo na rob. Da je smrt »plačilo za grehe«, je v svojem bistvu izrazito nekrščanski pogled na zadnje človekove zemeljske trenutke. Popolnoma drugačen pogled nanjo ponuja umrbijski ubožec, sveti Frančišek Asiški, ki jo je že 500 let pred Škofjeloškim pasijonom, poimenoval sestra. Sestra smrt, ki te osvobodi zemeljskih vezi in odpelje v večni dom k Očetu. Samo čudimo se lahko, kako sodoben pogled nam še danes ponuja sv. Frančišek.
»Kako naj smrt razumemo kristjani? Smrt pomeni, samo odhod, ne pa konca. Življenje se spremeni ne pa uniči. S smrtjo se konča vaja in začenja večna predstava. Smrt je le bežen trenutek, samo korak iz začasnega v dokončno, iz časnega v večno. Gosenica mora umreti, da se iz nje rodi metulj, pšenično zrno, da iz njega požene klas. Človek mora umreti, da se lahko rodi za novo življenje, novo ljubezen, novo mladost.« (Tone Kompare)

V ponedeljek je v 80. letu starosti je umrl akademski kipar Stane Jarm. Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji. Širši javnosti je poznan po ekspresionističnih upodobitvah Križanega in križevih potov. Danes mu bomo posvetili našo oddajo o kulturi. Stane Jarm je imel leta 1997 razstavo svojih del v Zavodu sv. Stanislava. Ob tej priliki smo ga gostili tudi v oddaji Naš gost. Odlomki so iz tega pogovora.

Akademski kipar Stane Jarm je bil rojen v družini z rezbarsko – podobarsko tradicijo. Po končani osnovni šoli v Osilnici leta 1946 s sestrino pomočjo opravi sprejemne izpite na srednji šoli za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na ALU, kjer je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu. Po diplomi se je vpisal na kiparsko specialko in jo leta 1956 uspešno zaključi pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu.
Po končanem šolanju se je preselil v Kočevje, kjer je bil do upokojitve leta 1995 zaposlen kot likovni pedagog. Poučeval je likovno vzgojo na osnovni šoli in hkrati več let umetnostno zgodovino na kočevski gimnaziji. Skupaj z Ivanom Brudarjem in Milošem Humekom je bil soustanovitelj Likovnega salona Kočevje. Rojstni kraj z vsem tramvmami povojnega časa, ga je zaznamoval. O tem je vedno razmišljal.

Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Sodeloval je na številnih likovnih srečanjih – kolonijah, skupinskih razstavah doma in v tujini ter kiparskih simpozijih. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji.
Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Šeškovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2000 je postal častni občan Kočevja, leta 2007 pa tudi častni občan Ribnice.
Za Staneta Jarma je značilna nezamenljiva likovna govorica in monumentalna forma. Svoje figure je zaslutil že v prvinski formi rogovilastega drevesa in v njegovo skrivenčeno rast projiciral travmatična doživetja vojnega časa in njegovih dolgo zevajočih povojnih ran. Izoblikoval je serijo presunljivih glav vdov, z značilnim čolničastim obrisom, z ostro zašiljeno ruto vrh glave, ki zastira žalovalkino že tako mračno obličje. Njegova razpela in križevi poti ne nosijo v sebi le religioznega sporočila, temveč preraščajo v obče veljavno izpoved o pretresljivih človeških mukah, je zapisano ob njegovi razstavi v Kočevju. Sam je povedal, da je vesel, da je vedno lahko delal tako, kot je on želel, svobodno in neodvisno.

Ko sem slišal spet njegov glas izpred 14. let sem razmišljal, kaj naredi tehnologija. Ohranja spomine na čase, ki jih več ni...

Stvari se tudi pri nas (končno, počasi sicer pa vendar) premikajo!
Ustavno sodišče je namreč razveljavilo Člen 2 Odloka, ki ureja ime in potek
Titove ceste na območju Mestne občine Ljubljana. Titova je torej neustavna in se mora razveljaviti in preimenovati!

Iz tiskovnega sporočila izdvajam nekaj utemeljitev:
"Odpravljena določba Odloka je v neskladju z ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva iz 1. člena Ustave Republike Slovenije. Načelo demokratičnosti po svoji vsebini in pomenu presega opredelitev državne ureditve kot zgolj formalne demokracije, temveč vsebinsko opredeljuje Republiko Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej kot državo, v kateri je ravnanje organov oblasti pravno omejeno z ustavnimi načeli ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Protiustavnost predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, zato nastopi takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva je temeljna ustavna vrednota."

"Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je zato mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu."

"V obravnavani zadevi poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani Odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo. Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani del Odloka odpravilo."

"Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu."

"V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno. Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije."

"Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. člen Odloka v neskladju s 1. členom Ustave, ker krši načelo spoštovanja človekovega dostojanstva, in ga je zato odpravilo."

In zdaj še vprašanje: kako bomo meščani opredelili županovo zavzemanje za neustavna poimenovanja in njegovo omalovaževanje načela človekovega dostojanstva?

Morje in lepo vreme sta nas zvabila iz mesta. Zunaj 27 stopinj, morje 23 stopinj… Nič čudnega bi ne bilo, če ne bi bil že drugi oktober. Ljudi na plažah je bilo kar nekaj, večina je pospravljala stvari v prikolicah, kar pomeni, da gre očitno sezona res h koncu.
Nismo se dali motiti. Zavzeli smo delček plaže, plavali in se igrali, nato se pretegovali, metali kamne v vodo, iskali polžke, tekali po plaži in se nato vzpenjali po igralih med borovci… Kot da je še vedno poletje in mi imamo dopust. Zdaj sedim še vedno slan in v mislih slišim plivkanje morja. Modrino neba in zvok borovcev, ki jih češe veter. Odličen občutek je, ker smo v mavrico zavili še en dan, ker smo takorekoč podaljšali dneve, ki bi jih sicer lahko imela tudi mokra jesen.
Celo življenje gre v en tak lep dan. Z vsemi dodatki. S smehom, dobro voljo, škropljenjem z vodo ob obali, pa tudi s kričanjem v avtu in polivanjem pijače v njem. Ena taka nedelja lahko prelepi obliž čez kakšno življenjsko rano, da se ta lažje zazdravi. Taka medicina tudi nima stranskih učinkov (rezen dobrih) in za spremembo zdravi vzroke in ne posledic…

Začenjamo zadnjo četrtino leta. Ja, le še četrtinka je ostala. Repek.
Vse ima svoj začetek in vse se nekoč zaključi. Kaj sporoča ritem narave? Da za plodenjem pride čas počitka. Narava se bo le še slekla in ulegla v posteljo. Tam jo bo prekrilo belo ogrinjalo. Tako delajo dobri gospodarji. Po dobrem in obilnem, dela polnem intervalu, si znajo vzeti čas za počitek.
Ljudje pa velikokrat menimo, da smo modrejši. Poleg tega smo tudi pogoltnejši. Menimo, da lahko imamo več, kot nam pripada in kot potrebujemo. Zato pretiravamo na vseh področjih. Pri delu, pri jelu, pri nakupih, pri užitkih… Težko je v polnosti zadovoljiti človeka. Vedno nam še nekaj manjka, da bi bila naša »sreča« popolna.
Pred nami pa je le še četrtinka, repek, leta 2011. Bomo zadovoljni z njim? Nam bo to počasno ugašanje prineslo tolažbo ali depresijo? Predlagam, da se zavestno odločimo za prvo. Res je, da se le enkrat živi, a če življenje užijemo v vseh njegovih odtenkih, je to popolnoma dovolj…