Tako kot Stane Jarm je odšel tudi Steve Jobs. Nocoj je bilo spominsko odprtje razstave za slikarjem Brankom Čušinom (žal se ga nisem mogel udeležiti). Skoraj bi lahko pisal le o umrlih. O tistih, ki so zaključili dobo vajeništva na svetu in začeli z mojstrstvom v večnosti. Nimam se za kronista. Veliko je bolj poklicanih, da spregovorijo o ljudeh in minljivosti, o pesku, ki ga nosi veter, o kriku v vesolju…
Kljub temu sem pred časom pisal na to temo. Morda bo nagovorilo tudi vas…
Ali je po smrti še kaj? Vse religije skušajo podati odgovor na ta vprašaj. Jezus v Evangeliju obljublja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3).
Koliko optimizma in veselja nam lahko ponudijo te besede, a vendar je smrt danes še vedno mejna tema, o kateri ne govorimo radi. Najprej zato, ker nas govorjenje o njej spomni na lastno smrt. Drugi vzrok pa je pomanjkanje opisnih podatkov. Znano je namreč, da jezik večino stvari poimenuje opisno. Podatkov o smrti pa nimamo, kajti nihče, ki je umrl se še ni vrnil nazaj in nam svoje smrti opisal. Znanstvenega dokaza o življenju po smrti torej ni, nam pa pri tem lahko pomaga vera in tudi obsmrtne izkušnje nekaterih, ki so doživeli klinično smrt.
Ljudje, ki so imeli takšne izkušnje, navadno o tem ne govorijo radi, ali vsaj izbirajo komu bodo to povedali. Sodobna miselnost, kjer gospodari finančna uspešnost, kult mladega telesa in zabave, namreč vse v zvezi s smrtjo zavrača in odriva na polje dvoma, izmišljije in celo posmeha.
Vendar pa je zanimivo, da se izpovedi klinično mrtvih, ki so se »vrnili« osupljivo prepletajo in dopolnjujejo. Prav tako je osupljivo, kako jih je ta dogodek zaznamoval, da so največkrat radikalno spremenili svoje življenje.
Temeljno delo o teh doživetjih je knjiga znanega ameriškega zdravnika Raymonda Moodya: Življenje po življenju. V njej najdemo izčrpen opis takih primerov. Okoliščine, ki so posameznika vodile do stanja prehoda so seveda različne, vendar pa se kmalu poenotijo. Umirajočega najprej razglasijo za mrtvega in ga zatem navadno oživljajo. Ob tem sliši hrup ropot in tudi govorjenje ljudi okoli njega. Zatem se giblje skozi nekakšen tunel in nato zunaj svojega telesa, lebdeče gleda dogajanje kot gledalec. Še vedno ima telo vendar je drugačno, nesnovno. Naproti mu prihajajo bližnji, ki so že umrli in ga z veseljem sprejmejo. Pojavi se bleščeča svetloba, nezemeljskega sijaja, ki pa ne slepi. Iz nje se pojavi bitje, neubranljivo privlačno, ki vzpostavi neposreden miselni stik z umirajočim. Počutje umirajočega je zelo prijetno. Bitje mu nato zastavi vprašanje, o tem kaj je dosegel v življenju, ali je pripravljen umreti. V nekaj trenutkih se mu odvrti film njegovega življenja. Nato se pojavi ovira, ki bi jo lahko poimenovali meja med zemeljskim in večnim. Klinično mrtvi, ki so jih kasneje obudili, pričajo da se takrat niso želeli vrniti nazaj, kajti občutili so veliko ljubezen, ugodje, mir in veselje. Kljub temu jim je bilo sporočeno, da njihova ura še ni prišla in da se morajo vrniti. Ko so jih obudili, so hoteli to izkušnjo povedati drugim, a so navadno naleteli na nejevero in posmeh okolice, zato so o tem prenehali govoriti. Ob povratku v svoje običajno življenje so večinoma spremenili svojo lestvico vrednot in življenjski slog.
Navedeni primer lahko mnogim pomaga, da se s smrtjo lažje sprijaznijo, vendar pa kljub opisom še ne moremo reči, da vemo, kako se bo to zgodilo. Trenutek smrti je eden najpomembnejših trenutkov vsakega človeka. Kakor nismo sami odločali o svojem rojstvu, tako ne bomo niti o svoji smrti. Iz tega lahko spoznamo, da človek ni gospodar življenja in smrti in da o tem ne more odločati. Evtanazija in samomor sta tako prepoznana kot človeka nevredni dejanji. Zanimivo je, da klinično mrtvi, kljub občutkom ugodja in vseobsegajoče ljubezni, ki so jih doživljali v trenutkih prehoda, kasneje niso nikoli iskali smrti. Skoraj vsi govorijo o vrednosti življenja in izpolnitvi svoje življenjske naloge in zavračajo samomor kot rešitev.
Iz literature lahko sklepamo, da je takih izkušenj več, kot si mislimo. Lahko se vprašamo, zakaj torej niso širše znane in upoštevane? Skoraj vsak, ki je tako izkušnjo doživel jo je skušal najprej povedati zdravniku. Ta pa je navadno njegov opis pripisal vznemirjenosti in šoku ob dogodku, kjer je skoraj umrl. To pravzaprav ni nič čudnega, saj zdravnike že ob študiju navajajo, da bolj zaupajo sebi in objektivnim, vidnim simptomom, kot pa pacientovi izpovedi.
Nič drugačen ni odnos do takih pričevanj v naši okolici, le da se tam odkritemu dvomu nad povedanim, pridruži še odklanjanje, nelagodje in celo posmeh. Pogovor o smrti je nezaželen.
Gotovo se spominjate Škofjeloškega pasijona očeta Romualda Marušiča, ki so ga pred nekaj leti uspešno odigrali v Škofji Loki. Smrt jezdi na konju s peščeno uro, sledijo pa papež, kardinala, škof, cesar, plemič, meščan, kmet in drugi. Do tu vse lepo in prav, vendar pa se smrt na konju vreščeče reži. Ni čudno, da se ljudje ob taki podobi smrti počutimo nelagodno in jo odrivamo na rob. Da je smrt »plačilo za grehe«, je v svojem bistvu izrazito nekrščanski pogled na zadnje človekove zemeljske trenutke. Popolnoma drugačen pogled nanjo ponuja umrbijski ubožec, sveti Frančišek Asiški, ki jo je že 500 let pred Škofjeloškim pasijonom, poimenoval sestra. Sestra smrt, ki te osvobodi zemeljskih vezi in odpelje v večni dom k Očetu. Samo čudimo se lahko, kako sodoben pogled nam še danes ponuja sv. Frančišek.
»Kako naj smrt razumemo kristjani? Smrt pomeni, samo odhod, ne pa konca. Življenje se spremeni ne pa uniči. S smrtjo se konča vaja in začenja večna predstava. Smrt je le bežen trenutek, samo korak iz začasnega v dokončno, iz časnega v večno. Gosenica mora umreti, da se iz nje rodi metulj, pšenično zrno, da iz njega požene klas. Človek mora umreti, da se lahko rodi za novo življenje, novo ljubezen, novo mladost.« (Tone Kompare)