V ponedeljek je v 80. letu starosti je umrl akademski kipar Stane Jarm. Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji. Širši javnosti je poznan po ekspresionističnih upodobitvah Križanega in križevih potov. Danes mu bomo posvetili našo oddajo o kulturi. Stane Jarm je imel leta 1997 razstavo svojih del v Zavodu sv. Stanislava. Ob tej priliki smo ga gostili tudi v oddaji Naš gost. Odlomki so iz tega pogovora.

Akademski kipar Stane Jarm je bil rojen v družini z rezbarsko – podobarsko tradicijo. Po končani osnovni šoli v Osilnici leta 1946 s sestrino pomočjo opravi sprejemne izpite na srednji šoli za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na ALU, kjer je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu. Po diplomi se je vpisal na kiparsko specialko in jo leta 1956 uspešno zaključi pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu.
Po končanem šolanju se je preselil v Kočevje, kjer je bil do upokojitve leta 1995 zaposlen kot likovni pedagog. Poučeval je likovno vzgojo na osnovni šoli in hkrati več let umetnostno zgodovino na kočevski gimnaziji. Skupaj z Ivanom Brudarjem in Milošem Humekom je bil soustanovitelj Likovnega salona Kočevje. Rojstni kraj z vsem tramvmami povojnega časa, ga je zaznamoval. O tem je vedno razmišljal.

Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Sodeloval je na številnih likovnih srečanjih – kolonijah, skupinskih razstavah doma in v tujini ter kiparskih simpozijih. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji.
Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Šeškovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2000 je postal častni občan Kočevja, leta 2007 pa tudi častni občan Ribnice.
Za Staneta Jarma je značilna nezamenljiva likovna govorica in monumentalna forma. Svoje figure je zaslutil že v prvinski formi rogovilastega drevesa in v njegovo skrivenčeno rast projiciral travmatična doživetja vojnega časa in njegovih dolgo zevajočih povojnih ran. Izoblikoval je serijo presunljivih glav vdov, z značilnim čolničastim obrisom, z ostro zašiljeno ruto vrh glave, ki zastira žalovalkino že tako mračno obličje. Njegova razpela in križevi poti ne nosijo v sebi le religioznega sporočila, temveč preraščajo v obče veljavno izpoved o pretresljivih človeških mukah, je zapisano ob njegovi razstavi v Kočevju. Sam je povedal, da je vesel, da je vedno lahko delal tako, kot je on želel, svobodno in neodvisno.

Ko sem slišal spet njegov glas izpred 14. let sem razmišljal, kaj naredi tehnologija. Ohranja spomine na čase, ki jih več ni...