današnji lep jesenski dan sem izkoristila, da sem se udeležila spominske slovesnosti na teharskem grobišču.Prva misel, ko sem zakoračila po lesenem mostu nad travnikom, kjer je bilo taborišče, je bila: "zakaj kraj kjer stojiš je sveta zemlja". Spomnila sem se pokopališča v Asssisiju, kjer se sezujemo, ko hodimo med spominskimi ploščami z imeni. Tu seveda imen ni in zato so nekateri ob povratku prehitevali počasne odhajajoče kar po travi... . Brezimne žrtve že počivajo.
Sama v sredo potujem v Fatimo, da se zahvalim za vse dobro.
Hkrati bo tudi prošnja za prihodnost. Molitev vse premore.

Ja, Bogdana prav imate, to je res svet kraj. Tudi tu bi morale hoditi bose noge. In glas redovnic bi moral dan in noč prositi za milost odpuščanja in sprave. Vsak dan, mesec za mesecem, leto za letom, dokler se rana, ki so jo tam zarezali, ne zarase...
Spomnite se nas v Fatimi.

Bom! Spomnila se bom vseh, ki delate za dobro našega naroda in prosila za vse, ki so prepričani, da delajo tako, da jih Gospod po priprošnji nebeške Matere razsvetli!