Predvsem naša levičarska javnost se je privoščljivo nasmehnila Evropi, ko so Grki napovedali referendum o varčevalnih ukrepih. »Bravo, končno se je našel nekdo, ki je pokazal je sredinec in na ta način dal vedeti, da se te igre ne gre več…« Malo skregano z logiko zvenijo tele besede. Če ti nekdo pomaga, ker si se zakreditiral, ker nimaš urejenih financ, ker plačuješ pokojnine ljudem, ki so že dekade pod rušo… pač pričakuješ nekaj hvaležnosti, ne pa sredinec in grožnje. Ampak danes je seveda modno opletati z levičarskimi floskulami, se navduševati nad demonstracijami in razmišljati o tem, kako je za vsem skupaj kapitalistična zarota.
Grki so lahko še tako ponosni ljudje in nosilci kulture v nekdaj barbarski Evropi, ampak danes so predvsem globoko v dolgovih. Žal so najbolj na udaru tisti, ki za tako situacijo niso nič krivi. Izgubili bodo službe in s tem vir dohodka, vsem se bo znižal standard. Kljub temu pa so prav ti ljudje lahko temelj sprememb, ki jih bo morala grška država storiti. Gnile finančne temelje in pregovorno izogibanje plačevanju takih in drugačnih dajatev, bodo morali sanirati. Tako ali drugače. In žal bodo morali požreti vse grenke varčevalne ukrepe. Kar je bilo sposojeno je pač treba vrniti in ne upati, da se bo že kako izšlo.
Njihova težka situacija pa je lahko vsem nam znamenje, kako se take megalomanske zgodbe končajo. Tudi družinski proračun je treba načrtovati s pogledom v prihodnost, kaj šele državnega…

Teh 12 pravil je menda sestavil nek zdravnik, ki se je ukvarjal z zdravljenjem psihičnih bolezni. Pomagajo pa lahko vsakemu...

1. Živimo preprosto! Naučimo se uživati v majhnih stvareh, prepoznavati lepoto v tem, kar naključno srečamo. Ne zahtevajmo izrednih dogodkov.
2. Ne bodimo vedno v strahu za svoje zdravje. Strah pred boleznijo je že bolezen.
3. Ključ do sreče je v veselju do dela, ki ga opravljamo. Lenuh ni srečen, prav tako ni srečen tisti, ki svoje delo opravlja brez ljubezni.
4. Ob svojem poklicnem delu si poiščimo še kak konjiček v katerem bomo resnično uživali.
5. Kadar ni mogoče spremeniti toka dogodkov, se s tem sprijaznimo. Vsega se ne da urediti po naši volji.
6. Dobrodelnost naj bo ena od zapovedi v našem življenju. Kolikor damo, toliko tudi prejmemo.
7. Skušajmo na življenje gledati s sončne plati. Veselje in prijaznost nikoli ne škodujeta.
8. Težave lahko premagamo tudi s tem, da v vsakem porazu vidimo bodočo zmago.
9. Pri reševanju življenjskih težav bodimo odločni.
10. Na vsak problem lahko gledamo z več plati. Skušajmo ga poenostaviti in rešiti z vedrino.
11. Po novih izkušnjah si postavimo nove načrte in tako poživimo sedanjost.
12. Ne razburjamo se ob vsakem problemu na katerega naletimo.

Mrak se spušča na vaško pokopališče. Samo sveče gorijo. Maše je konec in ljudje počasi odhajajo. Tišina pokopališča nagovarja. Morda je to najboljše mesto za razmislek o življenjskih vprašanjih. »Človek, vedi da si prah in da se v prah povrneš.« Kljub tišini in svečanosti trenutka, ni čas za jadikovanje in tarnanje. Tukaj si in vse, kar vidiš okoli sebe, ima drug pomen. Vsak človek ima svojo življenjsko nalogo, ki jo mora izpolniti. Ni potrebno, da si pomembnež z naslovnice revije ali znan obraz. Večina je malih in neznanih. Njihova poslanstva pa so enako pomembna. Izpolniti svoj klic. Življenje izgleda drugače iz pokopališke perspektive. Bolj prizemljeno je in prioritete so drugačne.
Vonj po krizantemah se širi. Lučke brlijo. Mraz pritiska. Pokopališče pa nagovarja s svojo neposrednostjo.
Tukaj leži uspešen podjetnik. Ravno je zgradil novo halo za svoje podjetje, ko ga je izdalo srce. Tamle je pokopan kmet, ki se je s sosedom več desetletij pravdal za vogal njive. Medicinska sestra, ki je pomagala stotnijam bolnikov, je našla zadnje počivališče ob mladeniču, ki se je iz obupa obesil. Na sredi je gomila tistih, ki jih je vzela vojna, v kotu, takoj za cerkvijo pa je grob otroka, ki ni dočakal prvega leta. Pisane so naše zgodbe. Vsaka je pomembna, vsaka pestuje bolečino.
Sredi stoji križ. Znamenje odrešenja. Vsaka usoda ob pogledu nanj dobi drugačen lesk.
Pesek pod čevlji škrta. Stara pokopališka vrata se šripaje zapro. »Mar tu počivajo mrtvi?« »Ne, tu so le zemeljski ostanki živih,« odgovarja podoba Križanega, ki zbira svoje, kot kokoš pod peruti.

Te dni sva bila z ženo na Brionih. Triurni izlet iz Fažane na Veliki Brion vključuje ogled muzeja in vožnjo s turističnim vlakcem po otoku, ogled safari parka, rimske arheološke ostanke, 1400 let staro oljko... Brioni so eden od osmih hrvaških narodnih parkov, nad katerim pa še vedno počiva duh pokojnega maršala. Deli otoka so zaprti za javnost (vse Titove rezidence), prav tako v celoti otok Vanga. Naokoli se prosto pasejo srne in jeleni, v safari parku še vedno domujejo zebre in slon. Megalomanstvo, ki je znak nekdanjega samodržca, je še vedno prezentno, čeprav stavbe večinoma žalostno propadajo.
Brioni so le ena od lokacij, kjer se je Tito zadrževal. Povprečno je tu letno (od 1947. – 1979.) preživel okoli šest mesecev (se pravi največ, glede na vse ostale pripadajoče mu lokacije).

Že med vojno je začel svojo »otoško« kariero na Visu. Tudi ta otok je bil dolgo časa pod posebnim režimom, ves prepreden s podzemnimi rovi, skladišči, pristanišči. Tujci dolgo časa niso imeli vstopa nanj, še pred nekaj leti je nekomu odneslo nogo, ker je stopil na pozabljeno mino. Tito je verjetno tu razmišljal, kakšno bi bilo zanj rajsko življenje, kjer bi bil sam sebi lahko otok. Ker je bil Vis vseeno nekoliko prevelik in bi bila selitev vseh prebivalcev verjetno preobilen zalogaj, si je poiskal nekaj primernejšega. Našel je Brione. Tam je vojska ljudi vzdrževala njegovo posest in stregla muhastim željam njegove soproge. Mi smo od daleč videli le »Beli dvor«, kljub temu da je, kot vse ostale rezidence, skrit za ograjami in (še vedno vojaško) stražo.

Morda je na Visu Titu kanila tudi ideja za nekakšen pekel na zemlji. Če je sam poskrbel za svoje užitke na otoku in se tam varno ogradil od ostalega sveta s stražami in vojsko, je podobno storil tudi za svoje politične nasprotnike. Morda si je tam izmislil pekel Golega otoka in sv. Grgurja. Moški in ženski zapor sredi morja. Če je bil za Tita otok znak preobilja in oddaljenosti od realnih življenjskih problemov »delavskega proletarijata«, sta bila Goli otok in sv. Grgur, njegov antipod. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je na požrtije in zabave vodil pomembneže z vsega sveta. Tam jih je sprejemal kot car. Na drugih dveh otokih so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in nesmiselnega dela. In če morda ne veste, tako Goli otok kot sv. Grgur sta uradno delovala vse do leta 1988, do zadnjih vzdihov nekdanjega sistema.
Za Jugoslovansko zgodovino so otoki izjemno pomembni. Morda celo bolj od kakšne republiške prestolnice. Na otokih se zrcali ves blišč in vsa beda nekdanjega maršala. Mi, danes in tukaj, pa še vedno ne zmoremo udariti z roko po mizi in reči, da je bila to velika nepravičnost, daleč od utvar »delavskega razreda in bratskih narodov in narodnosti...«

Po daljših posvetovanjih, zagotovilih in obljubah, je najstarejši sin včeraj (za svoje finance) kupil pet akvarijskih ribic. Akvarij smo nekoč že imeli, tako da imamo v družini že nekaj izkušenj z malimi živalmi. Eno je pogled v čisto in očiščeno posodo, ki ti dviga duha, drugo pa je vsakodnevno hranjenje in tedensko čiščenje. Vsaka žival terja skrb. Treba jo je nahraniti, ji očistiti bivališče, posvečati pozornost. Na to navadno pozabijo otroci, ki si želijo živali. „Kaj bomo storili z njimi, ko bomo odšli na počitnice, na morje?“ Sin je obljubil, da bo za vse poskrbel, da se bodo dogovoril za nadomestno skrbništvo. Prav, na naj bo...
Po svoje je skrb za živali tudi dobrodošel korak k osebni zrelosti, saj navaja na dolžnosti, teh pa kot vemo, v današnjem svetu ne cenimo toliko kot pravic... Upam, da bodo živalce trpežne, kajti iz izkušenj povem, da je najtežje, ko se nanje navežeš, one pa pomrejo.