Danes sem bil „fatalen“. Ne v smislu izbire, kakšne dame ali gospoda, ob katerem se ti ustavi dih, ampak v smislu simpatične čistilke Fate, ki jo je ustvarila Lucija Čirović. Bil sem čistilec. Dežurni. Torej, na radiu sami čistimo svoje prostore. Vsak od zaposlenih je dolžan sprotno pospravljati svojo pisarno, poleg tega pa imamo tudi ciklično dežurstvo za bolj konkretno čiščenje skupnih prostorov, ki obsega sesanje skupnih prostorov, skrb za sanitarije, mokro čiščenje hodnikov in podobno.
K temu nas je najbolj spodbudil zgled podjetja Pipistrel. Prakso, ki se obnese, pa je dobro vzeti za svojo. Resda dežurni „izgubi“ nekaj svojega delovnega časa, vendar pa se po drugi strani pokažejo zelo pozitivne strani takega početja. Sodelavci veliko bolj cenimo delo, ki se ga sicer ne vidi, je pa nujno za nemoten delovni proces. Poleg tega je vsak veliko bolj pozoren do skupnih stvari. To se odraža naprimer že s tem, kako vstopamo v prostore ob mokrem vremenu, kako ravnamo z odpadki in drugim. Skratka zavest o skupnem dobrem se na tak način poglablja. Prav tako solidarnost, saj vedno dežurata dva.
Čiščenje za drugimi, pa je med drugim tudi dobra krščanska duhovna vaja ponižnosti. Vsak se za nekaj trenutkov spusti iz svojih službenih opravil, ki lahko „rešijo svet“ in se posveti tako temeljnim nalogam, kot je v prostore na čevljih prinesena zemlja. „Kako boš rešil svet in njegove probleme, če ne zmoreš niti počistiti za seboj?“ Dober stavek in dobra misel, ki pa je v prenesenem pomenu že skoraj malo predvolilna...

Odličen intervju z Zorkom Simčičem sem bral v novih Pogledih. Pripravila ga je Valentina Plahuta Simčič in kar presenečen sem bil koliko novih stvari sem izvedel. Zorka so drevi počastili tudi v Celju v domu sv. Jožefa, kjer so pripravili večer ob njegovi 90 letnici. Na njem so sodelovali France Pibernik, Brane Senegačnik, igralca Zvone Hribar in Nina Ivanič, ki sta interpretirala odlomke njegove v domovini neuprizorjene drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, Ljubiteljsko gledališče Teharje je pripravilo recital njegove poezije. Simčiču bo v ponedeljek Celjska Mohorjeva izdala njegovo novo knjigo, podelili so mu tudi častno članstvo...
Zorko je svetovljan, Prešernov nagrajenec, eden najprodornejših piscev – mislecev. Njegova beseda je jasna in odločna. Bok ob boku si stojita z Borisom Pahorjem, tako v letih kot v besedi, a vendar sta v slovenski zavesti oddaljena svetlobna leta. Zakaj? Zato, ker se je Zorko rodil v „napačni“ družini, kot so nekoč nekje zapisali.
Iz intervjuja mi je v spominu ostalo tudi to, da je na nek način vesel, da njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost, danes ne uprizorijo. Kako je lahko avtor vesel, da njegovega dela ne igrajo v gledališču? Še Taras Kermavner mu je prerokoval, da ga bodo (po osamosvojitvi) igrali na več krajih. A se to ni zgodilo. Je preveč „neenostranska“. Za „rdeče“ je preveč klerikalna, za „črne“ preveč leva. Žalostno. In tu je še razlog trenda „režiserskega avtorstva“, ki poljubno reže in izpostavlja dele besedila, druge pa namenoma izpušča. Simčič ne zaupa sodobnemu teatru, da bi njegovo misel sprave lahko „nepohabljeno“ predal gledalcu. In tu ga popolnoma razumem.
Čestitke slavljencu ob visokem jubileju, z željo po zdravju in času, izrekam tudi preko tega zapisa.

Širjenje dobre volje nič ne stane ima pa velikanski vpliv. Zjutraj nas lahko spravi v dobro voljo že nasmeh, ki nam ga nekdo podari. Klic nekoga, ki ga že dolgo nismo slišali je prav tako lahko razlog za veselje... Čisto drugače je, če smo nasmejani ali pa nam čemernost leze čez obraz. Lažje premagujemo težo dneva, lažje delamo, tudi kaj potrpimo, če ni tako kot bi hoteli. Skratka veselje in optimizem sta zdravili, ki lahko celo podaljšata življenje, vsekakor pa ga obarvata s sijočimi barvami.
Kadar se dan začne tako, razmišljam kako bi se lahko za ta drobni trenutek nakako oddolžil in ga širil naprej. Včasih uspe, včasih ne. Nasmeh in stisk roke, kava, ki si jo delimo ob kavomatu, drobna pozornost do človeka, ki mu v avtobusu odstopim mesto, evro za premrzlega glasbenika na trgu... Vse to se da, lahko pa ste tudi izvirni.
Ko sem šel po mleko na mlekomat, sem naslednjemu obiskovalcu na računu pustil za liter mleka. Najlepše je, če neznanca tak „dar“ popolnoma preseneti in ne ve, kdo je bil njegov darovalec. Veriga veselja se tako širi. Kajti to je ena izmed stvari, ki ne deluje po principu potrošništva, da več kot plačaš več izgubiš. Deluje namreč po drugačni logiki: „Več kot daš, več prejmeš!“ Popolnoma priporočam!

Ste opazili kako se v volilni kampanji pojavljajo zgolj ena in ista imena? Vedno Janša, Virant in Jankovič. Ostali parlamentarci precej manj. Anketarji po telefonu, po nekaterih strankah sploh ne sprašujejo (npr Nsi ali stranki županov). Ampak to je pač naša realnost. Nekateri (za medije) pač nikoli ne bodo v prvi vrsti…
Tisto, kar me je resnično presenetilo je medijska odsotnost etabliranih politikov levice. Katarina Kresal in Gregor Golobič se pojavita le še od strani. Kot da so mediji sprejeli njun zaton. Še bolj bije v oči »izginotje« Boruta Pahorja, ki je uradno še vedno vd. predsednika vlade. Če je bilo še pred nekaj meseci vse v znamenju besedne zveze »Jaz Borut«, je zdaj čisto drugače. Kot da je poniknil in njegovo mnenje nikogar več ne zanima. Namesto njega se vse vrti okoli Jankovića. Zanimivo bi bilo analizirati kakšen je medijski upad pojavljanja Boruta Pahorja.
Vsekakor je za trojko KGB medijski trenutek resnice napočil precej brutalno z dnem ko so postale predčasne volitve resničnost. Skoraj komično je opazovati, kako so se mediji odrekli tistim, ki so jim še nedavno nekam lezli. Zdaj pa se v reviji za ljubitelje psov, namesto njih pojavi veliki ljubitelj živali v personi ljubljanskega župana. Kako prozorna medijska propaganda.
Vsak je zamenljiv in tudi »najboljšega« naslednji trenutek zamenja drugi »najboljši«. Tisti politik, ki tega dejstva ni vzel v zakup z dnem, ko je vstopil v politični cirkus, zna imeti kar nekaj osebnostnih težav. Saj veste: orel, ki je visoko letal, je nizko pristal. Nekoč je bil šef države, potem pa le še šef svojega (praznega) dvorišča…

Vsako leto konec sezone je treba pospraviti hišo na otoku in jo pripraviti na zimo. Letos toliko zamujamo, da je tu že mesec november. Novembra pa vreme ni več stabilno. Če piha, lahko ladja na otoku sploh ne pristane, če pa tja že prideš, ni nujno, da boš z njega tudi odšel… Potem obsediš ob kaminu in čakaš lepše vreme.
Ampak vreme letos kar drži. Po izjemno toplem septembru, ki smo ga zaradi službenih in ostalih dolžnosti zamudili, je nasulo dežja in napojilo suho otoško zemljo. V eni sami noči je padlo ogromno padavin. Pravijo, da okoli 120 litrov na kvadratni meter. Vreme se je zdaj uneslo in mila klima vabi.
Življenje na otoku je popolnoma drugačno kot poleti. Zatišje in tišina kraljujeta. Trenutno ni odprta niti ena gostilna, po otoku se sprehajajo upokojenci. Čas si je kljub miru in zatišju treba modro organizirati. Vsaka ura ima svoj namen in te so skopo odmerjene. Kljub temu so to morda najlepše ure, ko vidiš kaj pomeni pristno otoško življenje, kaj so njegove prednosti in kaj slabosti. Po taki izkušnji otok bodisi vzljubiš ali zasovražiš. Tretje poti ni!