V času, ko se je v Dražgošah zbralo najtrše jedro nekdanje partijske nomenklature, se je nad Slovenijo razbohotil lep sončen dan. Starci od Stanovnika in Kučana naprej in nazaj, so spet sejali razdor in tudi po sedemdesetih letih dokazovali, da se iz zgodovine niso prav dosti naučili. Pravzaprav iz leta v leto, podobno kot Srbi, slavijo izgubljene bitke. Ja in da ne pozabim, polirajo zgodovino. Vedno več članov borčevske falange se kaže v triglavkah, kapah, ki so jih pravi partijci (tisti Stanovnikovi) sami prepovedali, ker so bile preveč Slovenske. Maškarada na teh srečanjih je torej popolna. Denarja za dostojen pokop žrtev Hude jame ni, za frajhanje betonskega kolosa na začetku Dražgoš, pa ga je bilo dovolj. In višek nedostojnosti, vpletanje dnevne politike v govore, kjer bi morali kvečjemu molčati in s sklonjeno glavo premišljati on žrtvah. Ravno pravi so govorili o hlapcih… Tisti, ki so nas toliko časa imeli za norce. Kdaj se bo slovenska država opravičila Dražgošanom za vse, kar so jim po vojni hudega storili? Za to, da so tam hoteli narediti zadrugo po vzoru ruskega kolhoza? Da jim dolga leta niso dovolili zgraditi cerkve, ki so jo kasneje zaradi davkov in različnih kazni vaščani nekajkrat preplačali?
Me poprime sveta jeza, ko se spomnim na te cvetke.
Ampak dan je bil pa izjemen. In če se niste pečali s politiko, je bilo skoraj idilično. Tole sem ujel v aparat med sv. Katarino in sv. Jakobom…

SSKJ: zdráharica -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica
Ne vem, če lahko Svetlana Makarovič še preseneti. Pravzaprav je že vse povedala in zdaj le še ponavlja in dela variante na zgodbe, ki jih je že obelodanila. Nekoliko se čudim le medijem, ki tako z veseljem pograbijo njene umotvore in razgaljajo pisateljičino mladostno ranjenost.
Ko sem danes prebiral njen intervju (do katerega vam ne privoščim niti linka), sem ugotavljal, da ji nedvomno manjka hčera z vnučkom, ki bi ji krajšal čas. Ta ji zdaj mineva le v družbi mačk in znank, ki ji glavo polnijo s strahovi. In ker je gospa ostrega jezika, besede kar padajo… Če bi ubijale, bi za njimi ostajalo dolgo pokopališče.
Pri Svetlani Makarovič je težko govoriti o sovražnem govoru, ker gospa toliko ljudi ne mara in ne more, da malo stvari, ki jih pove, to ni. O sebi in svoji literaturi ima jako dobro mnenje, svet pa je tako pritlehen, da se je v celoti zarotil proti njej in ne spregleda, da bi se moral vrteti tako, kot ona hoče. Tako vsaj misli. Da je vrhunska je spoznala tudi stroka in ji hotela podeliti Prešernovo nagrado, ki pa jo je gospa na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma vehementno zavrnila. To vem, ker sem bil tam in sem to slišal z lastnimi ušesi. Prav tako pa sem z lastnimi ušesi slišal, da pravzaprav je Prešernova nagrajenka, ker jo tako obravnavajo na ministrstvu za kulturo. Kako je mogoče, da na odru izrečeš globok prezir do države in zavrneš najvišjo nagrado za kulturno udejstvovanje, po drugi strani pa očitno vzameš denarno nagrado? Če temu ni tako, potem res ne vem, zakaj bi jo na ministrstvu šteli med Prešernove nagrajence…
Gospa torej ni tako pokončna in vzorna, da bi nam vsepovprek lahko delila nasvete, kdo vse je ličinka, kdo ima plombo na možganih in koga je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Njene besede se da seveda naobrniti tudi na drugo stran in potem smo le še korak od prve klofute. Zanimivo je, da so lahko nekateri njenih let spoznali, kako so jim v mladosti in tudi kasneje lagali glede zgodovine in so iz tega potegnili kak nauk. Ona pa ne. Ona je večna upornica. Nekoč je bila proti Jugoslaviji, danes pa je zanjo in za partizane in za Zorana… Tako iz inata, zanalašč! In za kadilce.
Tukaj si bom sposodil njeno pravljico o Pekarni Mišmaš. V radijski igri je sama upodobila mačka in verjamem, da se je v tej zgodbi z njim tudi najbolj identificirala. To bi lahko bila njena projekcija, resnica pa je nekoliko drugačna. Če pogledamo njen značaj, začinjen s sočnimi izjavami, lahko hitro ugotovimo, da pravzaprav še najbolj ustreza mlinarici Jedrti. Kako tragično. Tisto pred čemer nas je hotela svariti, pred vtikanjem nosu v tuje zadeve, se še najbolj tiče prav nje. In če bi mogla, bi iz našega Miševa pregnala vse Mišmaše. Žal pa ne živimo v pravljici in tako ne bomo odšli nikamor.
Tolerirali jo bomo še toliko časa, kolikor ji je preostalo in se vsi nekoliko nervozno presedali, če se bomo slučajno, kje znašli v njeni družbi.

Vsak ima pravico za svoj denar dobiti največ in najboljše. Denar pač ne raste na drevesu in ga je treba prislužiti. Vsi menimo, da bi si zaslužili več kot dobimo, glede na vložen trud in na tem nivoju smo tudi, ko gremo v trgovino in nakupujemo. Liberalno, kapitalistični model razmišljanja nam je v zadnjih letih omogočil izjemno ponudbo različnih izdelkov po ugodnih cenah. Trgovci ponujajo polne police izdelkov in le malokdo se sploh vpraša, kje konča denar, ki ga pustimo v trgovinah. Seveda zakaj bi se spraševali o drugih, ko se moramo najprej spraševati o sebi in svoji denarnici. A zgodba vendarle ni tako enostavna in preprosta…
Če pogledamo širše in tudi čez ograjo okoli naše hiše bomo ugotovili, da živimo med ljudmi, ki govorijo isti jezik in si delijo enake kulturne vzorce. Vsak skrbi za svojo družino in vsak se z nečem ukvarja. Nedaleč od doma je trgovinica in malo naprej tržnica, kjer lahko dobimo pridelke iz nekaterih okoliških kmetij, pa tudi sadje in zelenjavo iz drugega konca sveta. Spet odloča denarnica. No, pravzaprav morda ravno tukaj ne vedno samo denarnica, ampak tudi kakovost, kdaj pa kdaj tudi pripadnost okoliškemu kmetu, ki še ni obupal nad globalizmom in se še trudi z domačo zelenjavo.

Na tem mestu se jaz ustavim in vprašam, če sem pripravljen podpreti domačega proizvajalca in ga s svojo podporo zadržati na njegovi zemlji in pri njegovi dejavnosti? Samooskrba je pri nas v zadnjih letih precej upadla in veliko nekdaj obdelanih njiv se je zaraslo. Zakaj? Ker se ne izplača.
Enako je s tovarnami. Ogromno smo jih zaprli v zadnjih dvajsetih letih. Še veliko več ljudi je s tem izgubilo delo. Po eni strani je seveda prav, da so slabi odpadli, a nihče me bo prepričal, da so propadli le slabi…
Vsak nakup domačega izdelka omogoča enemu od zgoraj omenjenih sosedov preživetje. Če se bomo vedno ravnali zgolj po logiki, ki na prvo mesto postavlja mene in samo mene, potem bomo vse te zanemarili. Gorenjev gospodinjski aparat ali Elanove smuči, bučno olje iz Prekmurja in gume iz Kranja so delček našega znanja in za njimi stojijo naši ljudje. Ali ni smešno kupiti kitajski česen za evro ceneje od slovenskega in s tem nekega kmeta spraviti na rob preživetja, na drugi strani pa potem prihranjen evro darovati Karitas, ki naj istega kmeta podpre, pri plačilu položnic za njegovega otroka?
Ali nismo sposobni enkrat razmišljati tudi socialno? Se kdaj postavim v kožo nekoga, ki bi rad delal pa dela tudi zaradi moje, zgolj denarnične in nič socialne, logike nima? Zato sem prepričan, da je domače treba podpreti na vseh področjih. Včasih že s tem, ko kupimo domače, nevede darujemo tudi za socialo. In to sploh ni slabo!

so stara ljudska navada, brez katere si božiča skoraj ne moremo predstavljati. Pred dnevi sem dobil besedilo Jožice Koder v katerem se Vinko, Mari in Silva spominjajo svojega očeta Joža Ribnikarja – Tekca, znanega ljudskega umetnika iz Tržiča. Besedilo se mi zdi zanimivo tudi zato, ker na odkriva domačo navezanost ljudi s starim izročilom in njegovo predajanje naslednikom…
Vinko je najprej povedal, da se dobro spominja jasličarskih skupin v Tržiču, prvo so sestavljali Böhm, Klofutar in Joža Gros (že dolgo so pokojni); drug k drugemu so hodili gledat jaslice.
»Moj oče in Janez Smolej (prav tako pokojna) sta tudi razmišljala, kako bi izdelala jaslice. Začela sta jih oblikovati z glino, a ni šlo. Domislila sta se, da bi figurice za jaslice naredila iz lesa. Oba sta bila čevljarja, vajena rezanja z noži, zato se nista bala zarezati v les. Vzor za izgled figuric so jima bili dogodki iz Svetega pisma, stremela sta za stilom podob v Sv. pismu, skušala sta jih prenesti v les, kakor sta jih videla s svojimi očmi. Smolej je bil dober risar, med sabo sta se kosala, kdo bo naredil boljše. Začelo se je v letu 1935. Star sem bil komaj pet let, ko sem šel Za farovž po lipovo vejo, iz njenega lesa je oče napravil navadnega pastirja, ki vriska vrh planin, to je bil 12 cm visok kipec, naslednji so rasli po milimeter za milimetrom, počasi so se jaslice večale. Očetova šola je bila prava, še danes se me drži znanje, ki mi ga je dal oče, samouk, delali smo doma, v naši kuhinji so nastajale figurice.«
»Oče je jaslice izpopolnjeval, nazadnje so bile figurice visoke že 24 cm. Očeta sem občudoval, ustvarjal je drugače, bolj originalno kot jaz, ker sem bil kasneje pod vplivom akademskega znanja. Rad se spominjam svojega očeta. Vedno je bil dobre volje, ki jo je dajal vsej družini; bil je veren in deloven. Rad je poslušal božične pesmi, toda brez ženskih visokih sopranov. Kadar se je ob nedeljah po maši zadržal v Damulnekovi gostilni, je našo mamo potolažil z besedami: "Peli smo kot zvonovi!"
Naše domače ime pr' Tekc’ je že staro, v hišo je najprej iz Seničnega prišel moj praded, s priimkom Ribnikar. Moj oče se je leta 1902 že rodil v tej hiši in mi smo domače ime obdržali.«

Še isto dopoldne sem se oglasila pri njegovi sestri Mari, ki je znana po svojih številnih lepih in prijaznih slikah, veliko jih je ustvarila za domačine, marsikatera pa je šla v druge kraje in tudi v domove zunaj naše domovine. Tudi njo sem povprašala, kako se spominja časa otroštva in časa okrog Božiča, povezanega z očetom, mamo, z bratom Vinkom in sestro Silvo:
»Pred Božičem je mama zmeraj imela dosti opravkov (kot vse matere in gospodinje tistega časa), oče je imel drugo delo. Mama je navdušila devet družin, da so v času Božične devetdnevnice nosili Marijo od hiše do hiše in molili k njej. Kipec Marije, bil je kar težak, je naredil moj oče. Izrezljal je kar dva Marijina kipca. Vsaka družina je že vnaprej vedela, kdaj bodo dobili Marijo na dom. Pripravili so ji oltarček, navadno je Marijo spremljalo več odraslih in otrok, s svečkami v rokah. Otroci so zraven peli. Res je bilo lepo. Zadnji dan devetdnevnice leta 1943 je bil za našo družino nekaj posebnega. Že zjutraj se je rodila sestra Silva. Ljudje so hodili gledat naše jaslice, imeli smo jih v kuhinji, in rekli, da imamo dvojne jaslice, ker smo dobili Silvo. Od Božiča do svečnice je bila naša hiša polna obiskovalcev, hodili so gledat jaslice, ne le iz Tržiča, tudi iz okoliških krajev. Posebno otroci so se navduševali nad gibljivimi figuricami.
Jasličarstvo je bogatilo življenje mojega očeta. Bil je čevljar v Peku. Lahko rečem, da je zaradi svoje trdne vere v tovarni opravljal težja dela. Skrbel je za petčlansko družino, matere so bile doma. Po 'šihtu’ je oče rezljal figurice, oblikoval razpela... tudi za druge ljudi in tako primaknil kak dinar k družinskemu proračunu. Ni bilo lahko, brat Vinko je študiral v Ljubljani na akademiji brez vsake štipendije. Po očetu je podedoval umetniško žilico, veliko sta v naši kuhinji delala skupaj. Oče je ure in ure vrtel majhen motorček, da so se figurice v jaslicah premikale.
Rada se spominjam svetih večerov, ko so v našo hišo prihajali otroci, oblečeni v pastirje, pokleknili pred jaslice in peli. Za Svete Tri kralje pa so bili oblečeni v kralje, hodili od hiše do hiše in voščili srečo. Peli so tisto znano: Ena zvezda gori gre ...«
Silva Zupan – Tekčeva je prav tako navdušeno pripovedovala spomine na očeta kot brat Vinko in sestra Mari:
»Za Miklavža je bil oder za jaslice že postavljen. Do leta 1943 smo jaslice imeli v kuhinji, kasneje pa v prostoru nasproti kuhinje. Vsa naša družina je živela z jaslicami, vežna vrata so bila stalno odprta za obiskovalce, dostikrat so vsi sneženi stopali v vežo, da so na tleh stale cele luže. V času takoj po vojni jaslic ni bilo mogoče dobiti, zato je bilo pri očetu veliko prošenj zanje. Vinko in Mari sta mu pri delu pomagala, barvala sta figurice. Zaslužili smo za en radijski aparat. Jaslice je oče naredil za cerkev v Križah, v Kovorju in za cerkev v Lešah. Komaj pet let mi je bilo, ko sem hodila z očetom, kamor je šel postavljat jaslice. To so bili lepi dnevi, vso pot mi je kaj razlagal, vso pot sva se pogovarjala. S svojim delom je skrbmi za družino je dajal otrokom lep zgled.
Jaslice je več kot trideset let postavljal v tržiški cerkvi, ostali člani družine smo poskrbeli za mah, za skalice, slamice... Za vso našo družino je bil Božič nekaj čarobnega. V naši hiši je bila vera doma. Tudi po očetovi smrti leta 1970 je Božič za vse nas in naše družine nekaj svetega, velik praznik, ki ga je treba spoštovati.
Jaslice, ki jim rečemo Tekčeve jaslice, je leta 1956 prišel k očetu pogledat akademik dr. Emilijan Cevc (1920 do 2006), umetnostni zgodovinar iz Ljubljane. Pohvalil je očeta za jaslice in mu rekel, da so njegove jaslice zrasle iz globoke srčne kulture in globoke vere, da dajejo občutek zamrznjenega gledališča in da so narejene z veliko mero dobrega okusa. Da bi bilo škoda, če bi jih prodal, češ da so tako lepe, da si zaslužijo mesto v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer bi bile na ogled veliko ljudem.«
»Sedanje Tekčeve jaslice imajo poleg očetove tudi Vinkovo podobo. Originalnim očetovim figuricam je brat Vinko dodal Beg v Egipt, Iskanje prenočišča, Trije kralji pri Herodu. Pripravlja pa še Potovanje iz Nazareta v Betlehem. Sestra Mari pa ima v prostoru, ki smo mu dali ime Galerija Ribnikar – Tekčeve jaslice, več oljnih slik. V tržiški cerkvi v Božičnem času postavijo jaslice, ki so delo brata Vinka.«
Za sedanje jaslice v galerijskem prostoru že od leta 2000 skrbita Silva Zupan, Tekčeva, in njen mož Dani Zupan. Na ogled pridejo posamezniki in skupine z vse Slovenije, tudi iz drugih držav; celo iz Kanade, Islandije...
Galerija je odprta od božiča do svečnice vsak dan od 9. do 19. ure, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Po svečnici pa za vnaprej najavljene skupine. Naj tale zapis zaključim z mislijo, ki jo je ob zaključku srečanja povedala Silva:
»Očetovo navdušenje in ljubezen do jasličarstva in jaslic pa njegova trdna vera je prešla na vse nas, živi v nas, prenašamo jo tudi na svoje otroke in vnuke.«
Hvala Vinku, Mari, Silvi in njenemu možu Daniju za pogovor, ki ga je v adventu 2011 zapisala Jožica Koder.

Prazniki so za nami. Bilo je vsega po malem: dela, zabave, izletov, domačih nalog, ognjemetov, hrane, branja, časa za družino, obiskov, praznovanja rojstnega dne… Ko se človek potem usede in zamisli uvidi, da je življenje res polno in da se je včasih potrebno le ustaviti in košček časa preživeti v tišini in miru. Urico ali dve blaženega miru smo si utrgali na sveti Ani, ki kraljuje nad barjem. Vreme ni bilo bogvekaj, vendar so oblaki tvorili gosto kopreno in s tem oblikovali zanimive oblike. Na vrhu je nekoliko pihali, kar pa otrok ni kaj dosti motilo. Brezskrbno so se lovili in videlo se je, da so polni energije. Prihaja nov dan, nov začetek v šoli in službi.

Ljubka cerkvica sv. Ane nad Podpečjo se vidi od daleč, z nje pa pogled prav tako daleč seže.

Na nasprotnem hribu je stara cerkev sv. Jožefa.

Pogled čez barje proti Vrhniki s težkimi oblaki, ki so obljubljali spremembo vremena.