Zakaj kupovati slovensko?
Vsak ima pravico za svoj denar dobiti največ in najboljše. Denar pač ne raste na drevesu in ga je treba prislužiti. Vsi menimo, da bi si zaslužili več kot dobimo, glede na vložen trud in na tem nivoju smo tudi, ko gremo v trgovino in nakupujemo. Liberalno, kapitalistični model razmišljanja nam je v zadnjih letih omogočil izjemno ponudbo različnih izdelkov po ugodnih cenah. Trgovci ponujajo polne police izdelkov in le malokdo se sploh vpraša, kje konča denar, ki ga pustimo v trgovinah. Seveda zakaj bi se spraševali o drugih, ko se moramo najprej spraševati o sebi in svoji denarnici. A zgodba vendarle ni tako enostavna in preprosta…
Če pogledamo širše in tudi čez ograjo okoli naše hiše bomo ugotovili, da živimo med ljudmi, ki govorijo isti jezik in si delijo enake kulturne vzorce. Vsak skrbi za svojo družino in vsak se z nečem ukvarja. Nedaleč od doma je trgovinica in malo naprej tržnica, kjer lahko dobimo pridelke iz nekaterih okoliških kmetij, pa tudi sadje in zelenjavo iz drugega konca sveta. Spet odloča denarnica. No, pravzaprav morda ravno tukaj ne vedno samo denarnica, ampak tudi kakovost, kdaj pa kdaj tudi pripadnost okoliškemu kmetu, ki še ni obupal nad globalizmom in se še trudi z domačo zelenjavo.
Na tem mestu se jaz ustavim in vprašam, če sem pripravljen podpreti domačega proizvajalca in ga s svojo podporo zadržati na njegovi zemlji in pri njegovi dejavnosti? Samooskrba je pri nas v zadnjih letih precej upadla in veliko nekdaj obdelanih njiv se je zaraslo. Zakaj? Ker se ne izplača.
Enako je s tovarnami. Ogromno smo jih zaprli v zadnjih dvajsetih letih. Še veliko več ljudi je s tem izgubilo delo. Po eni strani je seveda prav, da so slabi odpadli, a nihče me bo prepričal, da so propadli le slabi…
Vsak nakup domačega izdelka omogoča enemu od zgoraj omenjenih sosedov preživetje. Če se bomo vedno ravnali zgolj po logiki, ki na prvo mesto postavlja mene in samo mene, potem bomo vse te zanemarili. Gorenjev gospodinjski aparat ali Elanove smuči, bučno olje iz Prekmurja in gume iz Kranja so delček našega znanja in za njimi stojijo naši ljudje. Ali ni smešno kupiti kitajski česen za evro ceneje od slovenskega in s tem nekega kmeta spraviti na rob preživetja, na drugi strani pa potem prihranjen evro darovati Karitas, ki naj istega kmeta podpre, pri plačilu položnic za njegovega otroka?
Ali nismo sposobni enkrat razmišljati tudi socialno? Se kdaj postavim v kožo nekoga, ki bi rad delal pa dela tudi zaradi moje, zgolj denarnične in nič socialne, logike nima? Zato sem prepričan, da je domače treba podpreti na vseh področjih. Včasih že s tem, ko kupimo domače, nevede darujemo tudi za socialo. In to sploh ni slabo!
8 komentarjev
Komentar from: jozeb [Član]
Mislim, da nihče ni čisto dosleden, kar je gotovo dobro za konkurenco. O nesmislih cen pa... tudi jaz na tržnici ne razumem jabolčno bananske logike, teorijo že, prakse pa...
Komentar from: podplat [Obiskovalec]
Hm, v Hrastju pri Kranju je kmetija s svojo prodajo zelenjave. Dobra kvaliteta in zmerne cene in kupci pokupijo praktično vse. Samo je bila pa trnova pot do tega načina prodaje. Taka in drugačna dovoljenja in predpisi. Ko grem mimo vedno zavijem tja.
Komentar from: jozeb [Član]
Pravzaprav ne gre samo za kmetijstvo... Tudi na drugih področjih je bolje podpirati tako, da denar kroži med domačimi ljudmi.
Komentar from: podplat [Obiskovalec]
No morda bi se ustavili pri prehrani, ker pač pride iz zemlje in je produkcija res primarna. Zemlja in delo. Ampak kaj ko se takoj vmeša trgovina s svojim transportom, svojo odkupno ceno in predvsem s svojimi maržami. Slovenska hrana v trgovini še enkrat dražja kot uvožena. Zato mi je praksa iz Hrastja tako všeč. Z njive kupcu.
Komentar from: jozeb [Član]
Se strinjam. Vsak naj začne kot misli, da je prav, z mislijo tudi na tistega delavca, kmeta, ki je to ustvaril in bo nekaj imel od mojega nakupa. Kar pa se trgovin in njihovih marž tiče... upam, da se kdaj spet vrnejo one male butične trgovinice, ki so pred 15 leti vse po vrsti propadle, ker smo se odločili za mega centre...
Komentar from: RAdirka [Obiskovalec]
Ja temu jaz rečem - dvoriščno poslovanje. In pri tem je potrebno sodelovanje in ne sme premagati nevoščljivost, kar pa je nam preveč blizu. Na nek način potrebujemo odtujenost - trogovske police zaradi tega. In raje damo Karitasu, kot da bi nekomu privoščili gospodarski poslovni uspeh. In sliši se preveč hirarhično delitev "profita"...in še kar nekaj korakov moramo narediti. Nekatere skupine, posamezniki pa so jih na srečo že naredili...
in midva z možem premetavava, da najdeva v trgovini SLO krompir :) in preko tega, da trgovcem povemo, da želimo kupovati SLO anredimo več, kot če kupujemo direktno na kmetiji...in to za sebe in za kmeta.
lp RAdirka
Smešna plat teh zadev je, da na primer pri česnu v najbližjih prodajalnah nimam izbire: je le kitajski, španski ali italijanski. Pnevmatike znamke Sava izdelujejo menda na Poljskem, v Kranju pa so tako dobri, da štancajo le še boljše modele prestižnejših znamk. Če torej hočeš kranjsko, kupi Goodyear. :-)
Strinjam se z RAdirko, da vsesplošno tavanje po kmetijah ni nobena rešitev. Gre za razmetavanje časa, goriva, potuho neučinkovitosti, davčna vprašanja, itn. Za distribucijo morajo skrbeti specialisti, za njih korektnost pa urejena država in konkurenca. Nepojmljivo mi je, da sta ob silni koncentraciji trgovskih omrežij katerekoli provenience pri nas hkrati skoraj povsem razpadla zadružno povezovanje ter podjetn(išk)a solidarnost med kmeti in živilsko predelovalno industrijo.
Zavihat rokave, si pogledat v oči, pljunit v roke in delat bo treba, nič drugega.
Form is loading...
Podpiram domače, čeprav nisem čisto dosledna (gledam pač na vsoto), se pa držim tega, da sadja in zelenjave in še česa ne kupim, če ni vsaj iz sosednjih držav. Če že ne naše.
Popolnoma nobene logike ni, da so banane z dolgim transportom cenejše kot slovenska jabolka!?
Kako bi človek to razumel?
Jaz ne razumem.