SSKJ: zdráharica -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica
Ne vem, če lahko Svetlana Makarovič še preseneti. Pravzaprav je že vse povedala in zdaj le še ponavlja in dela variante na zgodbe, ki jih je že obelodanila. Nekoliko se čudim le medijem, ki tako z veseljem pograbijo njene umotvore in razgaljajo pisateljičino mladostno ranjenost.
Ko sem danes prebiral njen intervju (do katerega vam ne privoščim niti linka), sem ugotavljal, da ji nedvomno manjka hčera z vnučkom, ki bi ji krajšal čas. Ta ji zdaj mineva le v družbi mačk in znank, ki ji glavo polnijo s strahovi. In ker je gospa ostrega jezika, besede kar padajo… Če bi ubijale, bi za njimi ostajalo dolgo pokopališče.
Pri Svetlani Makarovič je težko govoriti o sovražnem govoru, ker gospa toliko ljudi ne mara in ne more, da malo stvari, ki jih pove, to ni. O sebi in svoji literaturi ima jako dobro mnenje, svet pa je tako pritlehen, da se je v celoti zarotil proti njej in ne spregleda, da bi se moral vrteti tako, kot ona hoče. Tako vsaj misli. Da je vrhunska je spoznala tudi stroka in ji hotela podeliti Prešernovo nagrado, ki pa jo je gospa na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma vehementno zavrnila. To vem, ker sem bil tam in sem to slišal z lastnimi ušesi. Prav tako pa sem z lastnimi ušesi slišal, da pravzaprav je Prešernova nagrajenka, ker jo tako obravnavajo na ministrstvu za kulturo. Kako je mogoče, da na odru izrečeš globok prezir do države in zavrneš najvišjo nagrado za kulturno udejstvovanje, po drugi strani pa očitno vzameš denarno nagrado? Če temu ni tako, potem res ne vem, zakaj bi jo na ministrstvu šteli med Prešernove nagrajence…
Gospa torej ni tako pokončna in vzorna, da bi nam vsepovprek lahko delila nasvete, kdo vse je ličinka, kdo ima plombo na možganih in koga je treba sovražiti po državljanski dolžnosti. Njene besede se da seveda naobrniti tudi na drugo stran in potem smo le še korak od prve klofute. Zanimivo je, da so lahko nekateri njenih let spoznali, kako so jim v mladosti in tudi kasneje lagali glede zgodovine in so iz tega potegnili kak nauk. Ona pa ne. Ona je večna upornica. Nekoč je bila proti Jugoslaviji, danes pa je zanjo in za partizane in za Zorana… Tako iz inata, zanalašč! In za kadilce.
Tukaj si bom sposodil njeno pravljico o Pekarni Mišmaš. V radijski igri je sama upodobila mačka in verjamem, da se je v tej zgodbi z njim tudi najbolj identificirala. To bi lahko bila njena projekcija, resnica pa je nekoliko drugačna. Če pogledamo njen značaj, začinjen s sočnimi izjavami, lahko hitro ugotovimo, da pravzaprav še najbolj ustreza mlinarici Jedrti. Kako tragično. Tisto pred čemer nas je hotela svariti, pred vtikanjem nosu v tuje zadeve, se še najbolj tiče prav nje. In če bi mogla, bi iz našega Miševa pregnala vse Mišmaše. Žal pa ne živimo v pravljici in tako ne bomo odšli nikamor.
Tolerirali jo bomo še toliko časa, kolikor ji je preostalo in se vsi nekoliko nervozno presedali, če se bomo slučajno, kje znašli v njeni družbi.