V času, ko se je v Dražgošah zbralo najtrše jedro nekdanje partijske nomenklature, se je nad Slovenijo razbohotil lep sončen dan. Starci od Stanovnika in Kučana naprej in nazaj, so spet sejali razdor in tudi po sedemdesetih letih dokazovali, da se iz zgodovine niso prav dosti naučili. Pravzaprav iz leta v leto, podobno kot Srbi, slavijo izgubljene bitke. Ja in da ne pozabim, polirajo zgodovino. Vedno več članov borčevske falange se kaže v triglavkah, kapah, ki so jih pravi partijci (tisti Stanovnikovi) sami prepovedali, ker so bile preveč Slovenske. Maškarada na teh srečanjih je torej popolna. Denarja za dostojen pokop žrtev Hude jame ni, za frajhanje betonskega kolosa na začetku Dražgoš, pa ga je bilo dovolj. In višek nedostojnosti, vpletanje dnevne politike v govore, kjer bi morali kvečjemu molčati in s sklonjeno glavo premišljati on žrtvah. Ravno pravi so govorili o hlapcih… Tisti, ki so nas toliko časa imeli za norce. Kdaj se bo slovenska država opravičila Dražgošanom za vse, kar so jim po vojni hudega storili? Za to, da so tam hoteli narediti zadrugo po vzoru ruskega kolhoza? Da jim dolga leta niso dovolili zgraditi cerkve, ki so jo kasneje zaradi davkov in različnih kazni vaščani nekajkrat preplačali?
Me poprime sveta jeza, ko se spomnim na te cvetke.
Ampak dan je bil pa izjemen. In če se niste pečali s politiko, je bilo skoraj idilično. Tole sem ujel v aparat med sv. Katarino in sv. Jakobom…