»Ljubljana bi se lahko zadolžila še za 40 milijonov, saj zakon to dopušča (trenutni dolg 134 miljonov €).«

V časih, ko se soočamo z neverjetno ekonomsko krizo, ko se na vseh področjih zateguje pas, v časih, ko so nas dobesedno soočili s tem, da se bodo dohodki zaposlenih znižali za 10 do 15 %, v časih ko imamo negativno gospodarsko rast in na državni ravni računajo, kje bi lahko kaj prihranili, nam Zoran Janković nonšalantno napoveduje, da se Ljubljana lahko še zadolži, saj ji tako dovoljuje zakon. Torej lahko je zadolžena ne samo do vratu, ampak do plafona.

Podoba uspešnega menedžerja, ki (mestno) politiko vodi na način podjetja, se je razblinila. Pri tem ne gre za ustvarjanje dobička, kot bi v podjetju moralo iti, ampak za življenje na »kredo«, na kredit, na up. Celo družinski proračun se da voditi na tak način, dokler ti ne zablokirajo kreditnih kartic in kaj lahko se zgodi, da končamo z zarubljenim premoženjem, kot socialni problemi.

Mesto na tak način sicer ne more končati, vendar pa na primeru Maribora, ki ne zmore plačevati niti za kulturne projekte v okviru EPK, lahko vidimo, kam pes taco moli. Lahko se vprašamo, ali želimo meščani plačevati za Jankovićevo zadolževanje.

Pravzaprav sem bil prepričan, da bo Janković mestne volitve dobil brez težav. Nekih »težkih« protikandidatov nima, vendar pa bi znala njegova napoved nadaljnjih obiskov bank, kjer se bo pogajal za nova kreditna sredstva, bazo njegovih volivcev vendarle nekoliko oklestiti. Janković namreč ni zadolžil samo zdaj živečih Ljubljančanov, ampak tudi njihove otroke in vnuke. Včasih je veljalo za največjo nesrečo, če si bil v dolgovih, danes je to poslovna uspešnost. Le mislimo si lahko, kako bi Janković vodil državo, če bi uspel sestaviti vlado…

Morda pa gre tukaj še za en aspekt, ki se ponuja, da o njem razmišljamo. Desna vlada klesti državni aparat na vseh koncih. Predstavljamo si, da bo brez dela ostalo kar nekaj Jankoviću naklonjenih uradnikov, ki so mislili, da so nezamenljivi in da je njihova služba nepogrešljiva za delovanje države. Tem je treba zdaj pripraviti varno zavetišče. Teh 40 milijonov bi lahko za nekaj časa potešilo apetite ranjenih kadrov, ki so padli iz državnih nederij. Ni težav, saj bodo vse ljudje plačali. Mi bomo plačali! Pa to res hočemo?

Danilo Türk bo ponovno kandidiral za predsednika republike.

Danilo Türk bi rad bil predsednik vseh Slovencev.

Danilo Türk je nadstrankarski kandidat za predsednika republike Slovenije.

Danilo Türk ima rad, če o njem lepo govorimo.

Danilo Türk se je o kandidaturi posvetoval s širokim krogom ljudi.

Danilo Türk je prvorazredni v vseh pogledih.

Danilo Türk je načelen po svoji vesti.

Danilo Türk je pripravljen na sodelovanje z vsemi.

Danilo Türk ima lepo kravato ter bere Ciciban in Cicido.

Danilo Türk je samozavesten in optimističen.

Danilo Türk govori počasi in preudarno.

Danilo Türk odlikuje tudi nekdanje šefe tajne politične policije.

Danilo Türk je rad predsednik.

Danilo Türk vas ima rad, samo volte ga.

Igorja Omerzo in Mohorjevo Celovec toži Ferdinand Urbančič, ker je v knjigi Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, naveden kot sodelavec službe državne varnosti. Pravzaprav je sodnica že izdala začasno prepoved oglaševanja omenjene knjige, ki pa je bila po pritožbi umaknjena.

Naj začnem na začetku. Omerza je v arhivu ob iskanju gradiva o bombnih atentatih na Koroškem v sedemdesetih letih, našel vrsto dokumentov povezanih z imenom emigranta Topliška, ki se je že v 60. letih prizadeval za samostojno Slovenijo. Za stvar je pridobil tudi prej omenjenega Urbančiča, ki pa ga je izdal UDBI. Topliška so ob prehodu meje aretirali, ga zaradi posedovanja orožja obsodili na 14 let zapora (Tito je v gnili kraljevini zaradi enakega prekrška dobil 5 let). Topliškova zgodba se konča na »begu« iz Stare Gradiške, v njegovem telesu je bilo več kot 20 krogel… Mislim, da se lahko strinjamo, da je Urbančič vsaj objektivno odgovoren za njegovo smrt.

Zelo zanimivo se mi zdi, da je zadeva Meršol (Lingvist) izbruhnila prav v teh dneh. Kaže pa vso sprevrženost našega sistema. Vse bolj ugotavljamo, koliko stvari pri nas »smrdi«. Slovenija je edina evropska država izza železne zavese, ki ni imela nobene oblike lustracije (Lojze Peterle je rekel, da mi tega ne bomo imeli, ker smo krščanski, Bučar pa je rekel da samo preko njegovega trupla) in ki ni podpisala resolucije o evropski zavesti o obsodbi vseh totalitarizmov (z njo so se naši parlamentarci zgolj seznanili).

Ne vem, če se dobro zavedamo, kaj pomenijo vsa ta odkritja bolj ali manj znanih sodelavec nekdanje politične policije. Dokumenti so bili večinoma uničeni, nekaj pa se jih je ohranilo. In ti zdaj kapljajo… Zamislimo pa si, da so nekateri ljudje pred osamosvojitvijo uporabne dokumente ohranili. Vsaj kakšen šef (kot recimo Janez Zemljarič ali Tomaž Ertl ali kakšen njun predpostavljeni) bi za to lahko poskrbel. Si predstavljate kakšno moč nad nekdanjimi tajnimi sodelavci bi tak človek imel? Potem nam takoj postane bolj jasno, kako se lahko zgodijo take anomalije, kot je bila tista z odlikovanjem nekdanjega šefa tajne policije Ertla iz rok predsednika Türka, ki se je zanimivo zdaj spet postavil na Meršolovo stran.

Izgleda kot da našo državo obvladujejo centri moči s pomočjo nekdanjih sodelavcev tajnih služb (od katerih so nekateri zdaj tudi na visokih političnih položajih). Ali bi ne bilo higienično, da bi moral vsak javni uslužbenec, ki je na dovolj visokem položaju, podpisati izjavo o nesodelovanju v nekdanji tajni politični policiji. Če bi se kasneje izkazalo da leže, bi bil to pač jasen signal za njegov odstop in tudi sodno preganjanje zaradi krive prisege. Zdaj se nam namreč dogaja, da nekateri to omalovažujejo in s tem postavljajo pod vprašaj ne samo svojo kredibilnost, ampak tudi politično kredibilnost najvišjih državnih organov.

Meršol (in njemu podobni) Go home!

V Kranju v župnijski dvorani sem povezoval okroglo mizo o spravi s skupnim naslovom, Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost.

Na tretji okrogli mizi v Kranju so na temo Umijmo spomin in postanimo solidarni ljudje spregovorili, dr. Katarina Kompan Erzar, dr. Tamara Griesser Pečar, mag. Andreja Valič Zver, dr. Janez Juhant in dr. Vojko Strahovnik. Govorniki so se strinjali, da se proces narodne sprave najprej začne pri nas samih.

Zanimiva razmišljanja so nanizali gostje. Morda samo delček tistega, kar je povedala dr. Katarina Kompan Erzar, ki je najprej opredelila pojem spomina. To je zbirka naših najverjetnejših odzivov na stvari, ki se bodo storile v naši prihodnosti. »Zato umit spomin ne pomeni samo pozabiti, spremeniti, ampak pomeni stopiti v odnose.« Travme pobojev, molka, zaprtosti, strahu in groze so v veliki meri določila prihodnje delovanje. Poudarila je, da so bile te reakcije nehote prenesene na prihodnje generacije, iz česar se razvije temeljno nezaupanje do sveta. Po njenem mnenju je treba, če hočemo začeti zdraviti spomin, najprej razkriti zlorabo. »Povedati je treba, da so bila dejstva takšna, kot so bila. Ker smo mi predolgo molčali, so prišle na plano kosti. Laž se vedno razkrije. Vsaka travma se bo razkrila. Če ne zdaj, čez deset let.«

In res se je natanko to zgodilo. Ker mi nismo govorili o tem so nas nase opozirile kosti iz Kočevskega roga, Hude jame in še 600 drugih množičnih morišč pri nas.

Naslednja okrogla miza bo v  četrtek, 15. marca ob 19.h. O temi "Osvobodimo mlade bremen preteklosti za prihodnost" bodo v Slovenj Gradcu sodelovali: Barbara Brezigar, dr. Janez Juhant, dr. Robert Petkovšek in dr. Mari Osredkar.

Tole mi bo služilo kot izhodišče za tokratni zapis: »…veliko ljudi otroka iz napačnih razlogov, želijo zapolniti neko svojo praznino in s tem pravzaprav zlorabijo otroka za svoje lastne namene. Otrok je kot goba, vpije vse in to ga spremlja skozi celotno življenje…brala (sem) eno super knjigo na to temo, Otroci so iz nebes. Piše o tem, da je današnja generacija otrok dejansko drugačna. Bolj so občutljivi, bolj dojemljivi in stopnja njihove duhovne razvitosti je ob rojstvu višja…« Drugače povedano, so...

INDIGO OTROCI

»Indigo otroci ne spoštujejo avtoritete, če ta ni demokratična in ne prenesejo ukazovanja. Tradicionalne vzgojne metode na njih nimajo želenih učinkov, intuitivno prepoznajo laž in zahtevajo resnico. Hitro se začnejo dolgočasiti in ne morejo dolgo časa ohranjati pozornosti samo pri eni stvari. Ker so zelo senzibilni in imajo velike ideje, lahko postanejo hitro zavrti, če nimajo možnosti možnosti za njihovo uresničitev. Imajo veliko energije, skrite talente in velike potenciale, ki pa lahko zamrejo, če niso ustrezno negovani ali sprejeti..«

To je le nekaj opredelitev pojma Indigo otrok. Povzemam nekaj primerov, ki jih dostopna literatura navaja:

»Indigo otroci že na svet pridejo z občutkom, da so kraljeve visokosti in se temu primerno pogosto tudi obnašajo. Imajo občutek, da »si zaslužijo, da so na svetu« in so presenečeni, če drugi ne delijo z njimi tega mnenja. Občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven. Pogosto zelo jasno povedo svojim staršem, kdo so. Nekaterih stvari nikakor ne počno, zelo težko jim je npr. stati v vrsti. Šola je zanje s socialnega gledišča pogosto izredno težavna. Niso zadržani, če je potrebno jasno povedati, kaj potrebujejo. Od vsega začetka jih je treba obravnavati kot odrasle. Ne upoštevajo in ne spoštujejo človeka samo zato, ker ima sive lase. Njihovo spoštovanje si je treba zaslužiti.«

Poleg teh dokaj splošnih opredelitev, kjer ste lahko skoraj gotovo našli tudi svojega otroka, pa obstaja tudi nekaj bolj “energijskih” opredelitev indigo otrok. Indigo jim pravijo, ker je barva njihove aure temno vijolične oz. indigo barve. Notranji organi takšnih otrok delujejo drugače, njihov imunski sistem je nekajkrat odpornejši kot tisti od povprečnega človeka. Ti otroci imajo tudi drugačen DNK zapis, ki se spreminja. Vibrirajo na višji frekvenci, podobno kot psihokinetiki in bioenergetiki, kadar so energetsko neuravnovešeni imajo težave z napadi tesnobe, depresije ali izbruhov besa. Nekateri pravijo da so naslednja stopnja človeške evolucije t.i. Homo Spiritualis, ki nas bo popeljal v dobo Vodnarja...

Podatki o nastanku ali pojavu indigo otrok so zelo različni. V večjem številu naj bi se začeli rojevati 70. in 80. letih 20. stoletja, po letu 1994 pa naj bi jih bilo kar 95 odstotkov vseh rojenih. Izraz indigo otroci sta v svet poslala zakonca Lee Carroll in Jan Tober, ki sta 1999 napisala knjigo Indigo otroci (The Indigo Children). V njej iz različnih vidikov, razmišljata tudi o današnjih otrocih, vzgojnih metodah, šolskih sistemih in podobno. Zanimivo je, da se ima Lee Carroll za posrednico netelesnega, nečloveškega bitja Krijona (Kryona), ki je “z zemljo” povezan že od začetka in je njen vir sporočil človeštvu. Njegove informacije naj bi človeštvu pomagale, da se povzpne na višjo energetsko raven.

Ker je današnji svet podoben tržnici, na kateri lahko izbereš malo tega in malo onega, seveda ni nič čudnega, da so nekateri starši, ki imajo težave z vzgojo svojih otrok, pograbili idejo o indigo otrocih. Ker imajo ti otroci tudi težave v šoli so se pojavile tudi težnje po spremembi “okostenelih” šolskih sistemov, ki se morajo bolj prilagoditi otrokom in ne obratno... Otroke je tako, po tej literaturi, potrebno naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Vloga takšne šole ni v tem, da posreduje znanje, ampak “modrost”. Modrost pa je uporabno znanje. Če posredujemo otrokom samo znanje, potem jim povemo, kaj naj mislijo, kaj morajo vedeti in kaj morajo imeti za resnično. Vzgoja naj bi razvijala otrokove talente in sposobnosti, ne pa spomin. Kritično mišljenje, reševanje problemov, iskrenost in zavest odgovornosti bi moralo biti jedro vzgoje otrok 21. stoletja. Vzgoja prihodnosti bi morala temeljiti na brezpogojni ljubezni. Tako v svojem delu pišeta Lee Carroll in Jan Tober. Ko beremo samo poglavje o šoli, bi jima skoraj lahko pritrdili, vendar pa stvari niso tako enostavne.

Verjetno ste že lahko ugotovili, da gre za tipično novodobsko razmišljanje, od Krijona do aure, od vibracij na višjem energetskem nivoju do dobe Vodnarja. Če je bila astrološko prejšnja doba, ki traja približno 2000 let, v znamenju Kristusa in krščanstva, pa smo po letu 2000 vstopili v novo, kjer naj bi krščanstvo zatonilo. Če k temu prištejemo še všečno temo vzgoje in nevzgoje otrok, potem smo naleteli na rodovino polje, kjer se novodobske ideje sprejemajo kar spotoma.

Po tej logiki ne bomo okrivili otroka, če je v šoli neuspešen, če ne dela nalog in je vedenjsko izstopajoč, ampak bomo raje rekli, naj se družba in šola temu otroku prilagajata. Naj ga motivirata. To se še prevečkrat dogaja tam, kjer so starši vzgojo otrok žrtvovali zaradi kariere. Taki starši se potem pod vplivom lastne vesti skušajo otrokom odkupovati z dragimi darili, potovanji in podobno. Vendar pa njihove vloge to ne more nadomestiti. Kako naj otrok dobi dober vzgled pri nekomu, ki ga vidi uro ali dve na dan, največkrat še vsega izmučenega od dela?

In kako se starši, ki so “zavozili” vzgojo svojih otrok najlažje operejo? Tako, da se v sebi prepričajo, da se ni dalo nič storiti. To so pač neki novi otroci pravijo, saj imajo celo spremenjen DNK (čeprav tega ni potrdil še noben resen znanstveni inštitut). Zato pa priznana strokovnjakinja Zdenka Zalokar Divjak v enem izmed svojih člankov z naslovom Avtoriteta in postavljanje meja, kjer ugotavlja, da je pri vzgoji otrok pač potrebno odločno postaviti meje. Članek sklene z ugotovitvijo, da je pomembno da staršev in vzgojiteljev ne zmotijo preveč novosti kot so naprimer indigo, mavrični otroci, vzgoja s prijaznostjo in podobno. Na prvi pogled ne gre za nič spornega, ampak to najraje prebirajo tisti, ki so že zamudili čas za postavljanje meja. Čisto na koncu ugotovi, da se pri njej v zadnjem času oglašajo mame, ki jih pretepajo lastni otroci. Le zakaj?