Otroci bodo tudi tokrat pohajali po poti spominov, pa čeprav njihovi spomini ne sežejo prav daleč. »Gremo na pohod,« mi pravi naš vrtičkar. In tukaj se njegova zaznava pohoda konča. Vzgojiteljica je naročila sok naj se dobro obujejo in prinesejo s seboj sok in nekaj za okrepitev. »Lepo bo!«

Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…

Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?

Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…

Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.

Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.

V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: 'Roke v vis!' in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.

S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…

Škofovska konferenca se je hitro odzvala na navedbe iz tiska in sklicala konferenco za novinarje že po dobrem dnevu. Mislim, da se to še ni zgodilo. Cerkveni mlini namreč meljejo počasi.

Z zanimanjem sem si ogledal prenos konference in prisluhnil vsem povedanim argumentom. Morda bi nadškof Turnšek lahko na začetku naredil krajše predavanje o tem, kako se škofu lahko ali ne more odvzeti njegovih insignij. Že to bi bilo za začetek dovolj. Tiskovna konferenca je, če izvzamem vztrajanje nadškofa Stresa, da nima krivde glede Betnave (mislim, da bi nekaj pepela po glavi in njegovo obžalovanje, pri ljudeh naletelo na boljši sprejem), potekala v skladu s pričakovanji: »Nič takega se ni zgodilo, morda nismo reagirali najbolj spretno.«

Potem pa je padla mina, na katero nismo dobili odgovora in ki bo eksplodirala v prihodnjih dneh. Dejan Karba je »ocinkal« svoj vir in to naj bi bil, po besedah nekaterih duhovnikov na katere se sklicuje, sam pomožni škof Anton Jamnik. Je torej mogoče, da je slovenska škofovska hiša znotraj sebe razdeljena? Je mogoče, da eni govorijo tako in drugi drugače? Tukaj zdaj ni več šale, ampak gre za vprašanje verodostojnosti. Za mene tu ni priziva. Dva nadškofa sta na tiskovni konferenci zagotovila, da je tako, kot so sporočili v informaciji za javnost. Tretjega škofa pa zdaj najverjetneje tudi čaka nastop pred mediji oz javnostjo…

V zaprtih skupinah si v pogovorih marsikaj povemo. Morda vse tudi ni čisto tako, kot se je takrat slišalo, saj smo bili mnenja, da bo povedano ostalo v zaupnih krogih. Vsekakor je nekdo izrabil zaupanje in »zgodbo« (lahko tudi malo »obogateno«) odnesel na ušesa nepovabljenih. Naj bo to vsem dovolj velika lekcija.

In ob koncu le še blaga prošnja. Gospodje škofje, pogovorite se med seboj in delujte v skladu s tem kar ste se dogovorili. Ne dovolite, da si ljudje ustvarijo napačno mnenje. Ne dovolite, da se ljudje nad tem pohujšajo. Zaupano vam ljudstvo namreč potrebuje mogočne stebre na katere se lahko nasloni.

Spet smo bili na pragu nove Cerkvene afere, saj je Delo v ponedeljkovi številki objavilo nekaj krepkih pod naslovom »Namesto slovenske RKC po mizi udaril Vatikan«. Dva upokojena nadškofa naj bi se umaknila v klavzuro, kajti dobila naj bi prepoved javnega udejstvovanja. Popoldne se je izkazalo, da se je novinar Dejan Karba (sicer teolog in mož pevke DRG glasbe Judite Kavčnik Karba), malce prenaglil (oziroma so se prenaglili njegovi viri). Nič tako usodnega se ni zgodilo, da bi bilo vredno sorazmerno velikega medijskega odmeva o odvzemu škofovske palice in podobnega.

Mi na Ognjišču o zadevi do objave nismo vedeli ničesar, prav tako kot tudi nadškof Uran ne… Zastavlja se mi torej vprašanje, komu je bilo v tem trenutku v interesu sprožiti mali medijski vihar v kozarcu vode?

Da se razumemo, sankcije za nastalo situacijo morajo biti. In do zdaj jih je na svoja pleča (sicer težko) v celoti prevzel nadškof Kramberger, ki je objektivno odgovoren za nastalo situacijo, zaradi nenadzora nad financami, ali morda celo naivnega zaupanja v ekonoma Mirka Krašovca. Kramberger je bil zato tudi predčasno upokojen.

Zakonika cerkvenega prava (ZCP), v 401 § 2 kanonu pravi: »Krajevni škof, ki je zaradi slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga postal manj sposoben za izpolnjevanje svoje službe, je zelo naprošen, naj da odpoved službi.« Kramberger torej ni bil upokojen zaradi starosti (o tem govori kanon 401 § 1), prav tako ni resneje bolan, torej je obstajal nek drugi tehtni razlog. Kateri seveda vemo…

Vendar pa se tukaj piramida odgovornosti ne zaključi in pričakovati je bilo, da se bodo ostali odgovorni prav tako javno opravičili za nevestno delo pri poslovanju z ogromnimi vsotami fiktivnega denarja, ter prevzeli vsak svoj del odgovornosti. Prav tako smo pričakovali, da bodo v mariborski nadškofiji naredili bolj radikalen rez pri osebju, ki je odgovorno za nastalo situacijo. Žal so se odločili, da bodo najprej skušali rešiti kar se da (rešiti se ni dalo ničesar) in bodo šele potem iskali odgovorne.

Kako naprej? Nekaj mogočih smernic je napisal frančiškan p. Bogdan Knavs, ki mu pritrjuje veliko vernikov (in nekoliko manj klerikov). Ustanovitev nekega solidarnostnega sklada bi bila gotovo gesta dobre volje, ki jo v nastali godlji pogrešamo. Prav tako pogrešamo nekaj samokritičnosti in radikalen odklon od prejšnjih dejanj. Cerkev ni gospodarska ustanova in naj se zato ukvarja predvsem s stvarmi, ki so zanjo primarne. Vodenje podjetij in kupčkanje ekonomskih podjetij sem prav gotovo ne sodi.

Starozavezni Job se je oblekel v raševino in sedel na pepel in nekaj takih odločnih gest v tem primeru nedvomno manjka. V naši Cerkvi bo moral bolj zaveti duh preprostosti in skromnosti, duh sv. Frančiška, ki nam je lahko zgled tudi po toliko stoletjih.

V zadnjem Reporterju je 4 stranski članek Monike Kubelj o »Vodiški Johanci« z naslovom Johanina predstava čudežev. Pravzaprav bi članek ne potreboval kakšnih posebnih opazk (razen morebiti interpretativnih), če se ne bi v njem znova pojavila fotografija, ki zavaja, da ne rečem, da zavestno potvarja resnico. Namreč »slavna slika krvaveče Johance«, seveda ne prikazuje te, ampak Magdaleno Gornik mistikinjo z Gore pri Sodražici, ki je umrla leta 1896 in je verjetno največja »žrtev« vodiške prevare. Zakaj žrtev? Zato, ker je zaradi odmevnosti primera Vodiške Johance, po krivici zapostavljena največja slovenska mistikinja. Taki članki z namernimi zavajajočimi fotografijami pa tudi po več kot 100 letih ne prispevajo k temu, da bi lahko primer Magdalene z Gore in njena mistična doživetja (ki pa se kažejo kot pristna), spoznali bolj neobremenjeno.

Beseda stigma izhaja iz grščine in pomeni znamenje. V antičnem času so imeli sužnji stigmo bodisi na rokah ali čelu, kot znak, komu pripadajo.

Tudi apostol Pavel nam v pismu Galačanom 6,17 pravi: »...jaz namreč nosim Jezusova znamenja (sigmata) na svojem telesu...« Pri Pavlu ne vemo natančno ali so mišljene prave, vtisnjene stigme ali gre brazgotine, ki jih je prejel zaradi oznanjevanja Evangelija.

Stigme se pojavljajo na prav določenih delih telesa: na rokah, nogah, strani, glavi, ramah in hrbtu. Povsod tam, kjer je Jezus na veliki petek prejel rane od svojih mučiteljev. Roke in noge so mu prebili ostri žeblji, stran mu je prebodla vojakova sulica, na glavi je nosil trnovo krono, na ramah težki les, po hrbtu pa so ga vojaki surovo prebičali. Lahko si predstavljamo kako veliko je bilo Jezusovo trpljenje. Značilno za stigme je, da so vedno povezane s trpljenjem. Tistemu, ki jih ima, prav tako kot Jezusu, povzročajo hude bolečine.

Stigme se od drugih ran, ki jih človek lahko ima, bistveno razlikujejo v več podrobnostih. To so zelo globoke rane, ki so praviloma simetrične. Nikoli se ne gnojijo ali vnamejo in kar je najbolj zanimivo, niso ozdravljive. Medicina lahko samo ugotovi stanje ran, ne more pa jih pozdraviti. Stigme navadno obilno krvavijo, vendar le ob določenih priložnostih (ob petkih), ko je Jezus umrl in pa ob določenih časih leta (veliki teden), ko se še posebno spominjamo dogodkov ob Jezusovi smrti. Sicer se preko njih naredi tanka kožica, ki preprečuje večjo izgubo krvi.

Morda se komu zdi nenavadno kako to, da imajo skoraj vsi stigmatiki rane na dlaneh, čeprav danes vemo, da je bil Jezus križan skozi zapestja? Odgovor je dokaj preprost. Ker gre za reprodukcijo trpljenja, kot ga v svojem videnju doživi stigmatik, se mu rane naredijo na tistem mestu, kjer jih je »projeciral«. Zanimivo je tudi, da večina stigmatikov nima vseh Kristusovih ran, ampak le nekatere.

Ljudi, ki so, ali še imajo stigme, povezuje nekaj skupnih značilnosti. Rane so prejeli hipoma, v trenutku, navadno v meditaciji. Imajo posebna videnja in zamaknjena, lahko imajo različne parapsihološke sposobnosti, veliko se postijo, malo spijo...

Znanstvena razlaga nastanka stigem po naravni poti pravi, da gre za vpliv na vegetativni živčni sistem, na vazotorične sluznične živce, ki lahko povzročijo, da se rane pojavijo praktično na kateremkoli delu telesa. Kako lahko pride do tega, da človek vpliva na svoje živčevje do te mere, da nastane rana, pa ne vemo. Človek je samemu sebi še vedno velika uganka. Znanstveniki omenjajo avtosugestijo in hipnozo, poznamo pa tudi primere, ko lahko podobne rane nastanejo pri histerikih in nevrotikih. V tem primeru seveda ne gre za stigme, ampak le za rane, kajti stigme lahko nastanejo samo v verskem okolju!

Zdaj, ko omenjamo versko okolje, pa smo že pri nadnaravni poti nastanka stigem, ki pa, zanimivo, ni čudežna. Teologi pravijo, da gre za redno delovanje Božje milosti, ko se človek toliko poglobi v Jezusovo trpljenje, da mu to doživetje povzroči, »vtisnenje« tudi na zunaj vidnih ran. Stigme so torej nadnaravni pojav, ki pa ni čudežen. Strokovno temu pojavu pravimo mimonaravni pojav.

V zgodovini je do zdaj izpričanih več kot 350 primerov oseb, ki so imele vsaj kakšno izmed ran, 80 od teh je Cerkev razglasila za blažene ali svete. Stigme same po sebi, torej še niso znak svetosti, lahko pa so velika spodbuda. Naštejmo nekatere znane stigmatike: sv. Frančišek Asiški (1186-1226), sv. Janez od Boga (1495-1550), sv. Katarina de Ricci (1522-1589), sv. Veronika Giuliani (1660-1727), Katarina Emmerich (1774-1824), sv. p. Pij (1887-1968), Terezija Neumann (1898-1962)... V tej vrsti izjemnih karizmatikov poznamo tudi slovensko zamaknjenko Magdaleno Gornik (1835-1896) z Gore, župnija Sodražica, ki je sicer malo znana, a se v zadnjem času zanimanje zanjo zopet narašča. Zakaj je malo znana? Prav zaradi primera Vodiške Johance. Ta je uspešno, za skoraj 100 let, ustavil vse resnejše raziskave o njenem življenju. Kljub temu je o Magdaleni Gornik izšla knjiga avtorice Martine Kraljič, ki podrobneje razlaga njen fenomen, v njej pa je tudi veliko podatkov. Vsekakor pa zavajajoče fotografije v člankih, kot je ta v 18. številki Reporterja (30. april 2012), še vedno ne omogočajo objektivnejše sodbe o njenem primeru.

Svoboda napoči takrat, ko lahko sam odločaš kaj boš storil in česa ne... Zato ne bom veliko razpredal, naj spregovorijo nekateri uspeli posnetki, ki sem jih naredil v zadnjih dneh.

Naslov te slike bi bil lahko: "Kaj pa otroci vedo, kako mrzla je voda?" In res se niso veliko obremenjevali s temperaturo. Ko je posijao sonce, so se enostavno prepustili.

Tej mladi kobilici se ni nič mudilo in tudi nič kaj sramežljiva ni bila. Na makovem cvetu se je zibala in preverjala, če bo kaj za pod zob. Tole so rdeči in zeleni toni skupaj v komplementarnem kontrastu... Nekaj za likovno teorijo.

Ni še poletje, a nevarno diši po njem.

Nekje sem slišal, da nas pomlad vsako leto obdari s (vsaj) tremi darovi: z regratom, čemažem in šparglji. To so naravna zdravila proti slabokrvnosti, slabemu počutju, spomladanski utrujenosti in še čemu. Divji šparglji so kraljevali tudi na naši mizi.

Ena najbolj nezaupljivih živalic je martinček. Takoj, ko si mu preblizu, jo ucvre in če ga skušaš ujeti, ti "pusti" celo svoj rep. Tale pa je očitno začel manekensko kariero, kajti nastavljal se je in šele, ko sem prišel čisto ob njega in skušal posneti njegovo zenico, jo je ucvrl.